| Napisal/a marina45, v torek, 21. dec. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
- Onkraj mavrice
- Oče
- Ples z ognjem
- Slepa ljubezen
- Noč brez spanca
- Ljubimec
- Izgubljeno prijateljstvo
- Upanje
- Prepovedana struga
- Bolečina
- Na razpotju ljubezni
- Križišče
- Spomini
- November
- Svetilka duše
- Hlad
- Srce
- Senca
- Nekoč
- Reka
- Žarek sonca
- Vera,upanje, ljubezen
- Razum
- Mrtva čustva
- Kaznovana
- Včasih so sanje premalo
- Žarek sonca
- Skrivnostna ž.
- Vrabec ali golob
- Kdo si
- Konec predstave
- Grenka ljubezen
- Izgubljena
- Izvirni greh
- Čudež
- Darilo
ONKRAJ MAVRICE Daj stopi z menoj
tja kjer je sonce doma,
kjer je mavrica pisana….
Jokaš?
Vidim ,da ti solza polzi po obrazu
in pogled tvoj izgubljen
kot od bilke na mrazu…..
Zakaj si obstal in ne nadaljuješ te poti,
ki sva si jo oba želela,
čeprav čutim,da je ne bova doživela…..
Zakaj premišljuješ in dvomiš,
mar misliš, da ti tam ne bo lepo,
da bo tvoje življenje preveč pusto,
da ne boš imel za kaj živeti,
in si boš želel celo umreti…..
Ne, ne misli tako,
saj onkraj mavrice je prav lepo…
Bila sem že tam
in vem, da so sanje tam prave
in da v barvah so vse planjave…..
Skupaj pojdiva tja,
da bova sanjala,hrepenela
in na drugi strani mavrice,
to najino ljubezen doživela……
Ne zmoreš ali nočeš,
nikoli ne bom izvedela,
ker mavrica je izginila…… OČE Gledam ga starčka,
nebogljenega in samega,
kako prazno zre preds
in z mislimi kaj vem kje….
Ali res mora biti tako,
da v življenju ti je usojeno to,
da končaš izgubljen in
sam ne veš kako ti je hudo….
Pa bil je včasih kot mladenič,
gibčen in poln življenja,
srečen in brez trpljenja….
Kje zdaj si oče ti,
v kateri svet odplaval si,
a res se vrnil ne boš
in me spoznal,
ter se mi kot ti znaš
lepo nasmejal…..
A ti zreš, zreš v neki
meni neznani svet
in s svojimi modrimi očmi
praviš,da odideš spet….. PLES Z OGNJEM Ta strast,ki v meni se kopiči,
želja za tem ognjem
in temi zublji,
žgočimi in požrešnimi,
postaja vedno bolj pekoča,
uničuje mojo dušo......
Saj vem,da smela ne bi,
ta ogenj,
ki je tlel, prižgati
in v njem z vezanim plesati....
Pa kje je meja,
ki nam to določa,
če nam tak ogenj s svojim žarom,
to omogoča.....
Ni je meje in ne ovire,
ki bi preprečila to strast,
ognjeno strast,
da te v svoje žrelo vzame
in te celega z dušo vred objame!
Pa te požira in požira,
dokler ne ostaneš le pepel
in takrat veš,
da ne boš več trpel! SLEPA LJUBEZEN Ne grem se več tega slepila,
saj ta stvar me bo še ubila!
Me zgrabila je v svoje pasti,
zdaj pa mi dihati ne dovoli….
Le kaj sem ji storila,
da iz mene je izgubljenko naredila…
Ah, sama sem kriva,
zakaj sem ji dovolila,
da je vame vstopila
in vdahnila željo in sanje po njem….
In me slepila,
da ljubezen obstaja, ko vendar vem ,
da meni se kaj takega ne dogaja….
Kaj naj storim?A ji sploh lahko ubežim,
saj vztraja in vztraja ,da me ulovi
in da me za večno ugonobi! NOČ BREZ SPANCA Zopet je ena takšna čudna noč,
ko mi ne pusti spati
in mi ne pusti se z lepimi sanjami igrati!
Duši me ,stiska in me boli,
nikakor me iz svojih blodenj ne izpusti…..
Ta poželjiva ,nepotešena strast,
v meni se kopiči
in hoče me v svoj vrtinec ujeti,
da me uniči!
A jaz se je otepam,
ne želim si je,
nočem je!!!
Zakaj tako?
Ko vendar bi mi lahko
bilo lepo…..
Pa kaj mi bo vsa ta lepota,
vsa ta sladka pohota,
če sama v postelji ležim
in tega kar si želim ,
tako nikoli ne dobim…..
Kaj res pri meni mora obstajati ta bolečina,
ki mi dušo reže
in jo deli
na lepe, a uničujoče strasti! LJUBIMEC Bilo je kot,da so sanje,
ki sem trenutno vstopila vanje,
tvoji dotiki in ljubkovanje
teh najinih teles valovanje,
ko sem čutila tvoje strasti
in si želela,da ne bi bilo konca,
da vse bi obstalo
in se nikdar končalo…..
A ti si jemal si moje telo,
nežno in strastno,
mirno in divje…..
Oh, kako mi je bilo lepo….
Bilo je to prvič,
da sem tako čutila,
da sem svojemu telesu to dovolila…..
O,ta občutek koprneči
ta blažena strast, ki zdaj v meni gori
in me spominja na tvojo moško moč,
ko bil si moj ljubimec za eno noč….. IZGUBLJENO PRIJATELJSTVO Ne misli, da mi je lahko,
ko vem, da sem te prizadela
in da sem uničila to prijateljstvo,
ki sva ga imela…..
Saj vedel si, saj si me poznal,
da kaj več od klepetov s teboj,
si nisem želela
in nisem hotela….
Le kaj si upal in pričakoval,
da te bom mogoče si zaželela?
Bral si,da drugemu srce sem dala,
da drugega sem vsak večer sanjala…..
Zakaj ni tako ostalo,
zakaj prekinil si vse to
in zdaj samevam
in čakam,
da z menoj poklepeta kdo…..
Saj vem, da vsi smo izgubljene duše,
ki iščemo ljubezen, stike…..
A jaz sem žal
vso ljubezen drugemu predala
in za naju sem želela,
da bi samo prijatelja ostala…… UPANJE Kako si daleč vstran od mene,
zakaj mora biti to tako,
da ne čutim teh tvojih poljubov
in pozabljam kakšni so….
Žalostni so dnevi brez ljubezni,
praznina v moji duši bdi,
le kam odšlo je poželenje,
ki sanjala sva ga jaz in ti!
A tam nekje,v tujem kraju
tvoja misel , želja je,
da se najdeva še enkrat
in da ponoviva vse…..
Pa čeprav bil je le trenute
vseh teh najinih strasti,
zdaj ga sanjam kot občutek,
ki končati mi ga ni…
Vedno bolj je vse to daleč,
vedno bolj mi vse polzi
iz spomina in iz duše,dan
ki doživela sva ga jaz in ti….
Čas je kriv, da se pozablja
on je ta ,ki nam povzroča,
da vse kar lepo je,zbledi…..
Upanje pa mi ostane,
tega vzeti in uničiti
času ne dovolim,
in zato v svojem svetu
za to snidenje živim…… PREPOVEDANA STRUGA Zbudim se,noč je!
Potna in prestrašena
zrem v zrcalo usode…..
Kdaj se je to zgodilo,
da sem zavila,
da sem krenila,
v to prepovedano strugo…. Zabredla sem v njene vode
in obtičala med ostrimi čermi,
ter izgubila stik s svetom….
Kako naj se ognem
tem ostrim čerem,
ki me režejo v telo,
da krvavim…..
Kam naj iztegnem roko?
Kako naj kričim?
A sem res zabredla tako globoko,
da se v njej utopim…..
Kje kakšna je roka,
da bi me prijela
in mi to uničenje odvzela.
Sama sem in sama se borim,
a se res lahko pogubim?
Ne, ne pustim ji usodi,
da me premaga,
da mi v svoje prepovedane struge pomaga….
Rešila se bom,
to dobro vem,
ker to edino je prav
in edino to smem….. BOLEČINA Poskušam,
da me v srcu ne bi bolelo,
poskušam,
da me ne bi v duši skelelo,
pa ne gre!
Vse bolj padam v brezno brezupa,
ki ti daje same obljube…
ga z njeno strastjo poplaknila,
ostrmim in spoznam,
da sem sama in izigrana…..
Nikogar ni,ki bi mi pomagal,
me s to hrano zalagal,
in rekel, da rad me ima….
Iščem lahko in iščem,
dajem in dajem,
toda vse je zaman,
ti ostaneš daleč, nedosegljiv,neznan…..
Nikoli ne bom našla tebe,
nikoli okusila tvoje ljubezni….
Mogoče zahtevam preveč,
ali pa si ne zaslužim več,
kaj vem…..
Sem res že dobila dovolj,
sem res že popila dovolj
tega njenega nektarja
in moram kot izgubljenka
tavati naprej brez cilja…… NA RAZPOTJU LJUBEZNI Kruta sem in grda,
priznam, da sem s teboj pretrda,
a kako naj drugače
ti pokažem ,kaj naj naredim,
ker si tvoje ljubezni ne želim…..
Če že moram obstati na razpotju
in izbrati pot, po kateri bom hodila, bom res to kar mislim ,storila!!
Pogledala ti bom v oči,
končala te mučne in brezplodne dni,
ki sva jih doživljala jaz in ti
in odšla svojo pot,
ne da bi iskala še kaj drugod…..
Nočem več ljubezni, nočem poželenja,
vse kar si še želim ,
je noč brez trpljenja…..
A res lahko zberem ta pogum
in to naredim , tebi , sebi
brez trpečih bolečin…..
Ne prosi me, naj te ljubim ,
ker ne znam več ,ne zmorem
in tudi če se izgubim,
če nikoli več od ljubezni ne živim,
v tej laži še znorim….
Oprosti mi,da sem te prizadela,
tako kot se je končalo , nisem hotela…. KRIŽIŠČE Stojim na križišču,
na razpotju stez,
ki vodijo mogoče do zvezd?
Kam hočem kreniti,
kam hočem zaviti?
Nočem več po tej cesti,
ki me vodi do tebe,
glej, saj ne razumem več sebe….
Na stranpoti me vleče
neka čudna sila,
tja kjer ni ceste,ne steze,ne zvezd,
le kam bi to rada zavila….
Tja , samo tja me še mika!
Pa sem si želela nekoč,
s teboj skupaj hoditi
in k zvezdam kreniti….
Le kaj je to z mano?
Vem,krive so sanje izgubljene v vesolju,
uničene iluzije na oddaljenem obzorju…
Vse preveč je bilo teh križišč ,
vse preveč teh poti
in zdaj se mi je zgodilo,
da mi zanje več ni……. SPOMINI Nebo joče z menoj,
ko stopam po teh poteh,
ki sva jih skupaj prehodila
in se ob toplem večeru ljubila….
Vem, ti si pozabil,
tebi bila je to le avantura,
a mene še srce boli in v duši tišči,
ko se spomnim tistih dni….
In glej izza temnih oblakov
in teh težkih korakov,
se sonce prikazalo je
in me ogrelo,
kot bi mi hotelo pokazati,
mi dati,
vso svojo ljubezen in me z njo obsijati…
Čas pa neusmiljeno teče,
tako kot spomini bledijo
in lepega dne se bo zgodilo,
da me sploh več ne zabolijo…... NOVEMBER Listje odpada ,cvetje veni,
ko tavam po stezi,
na kateri tebe več ni….
Zgubil si se mi nekje ,
odšel po cesti, ki vodi do nje,
a jaz naj te čakam in upam,
da našel boš kdaj še pot do mene….
Stojim nema in prižigam ogenj
v spomin,
saj v srcu še s teboj vedno živim….
Zakaj si odšel in pustil me samo,
da tavam in iščem toplino, ljubezen,
a te več nikjer ni,
ona še samo pri meni v duši spi….
Kako si mogel mi to narediti,
kako ti je uspelo me tako kruto zapustiti,
mi vzeti vse sanje in upe,
jih zmetati in vreči kot listje na kupe….
In zdaj naj iščem
med temi kupi jesenskega listja,
svoj list trpljenja,
svoj list tega žalostnega življenja
in ga raztrgam in ga uničim,
saj se ne splača, da se zato trpinčim…. SVETILKA DUŠE Kot,da nisem to jaz, stopam po ulici,
tujka sama sebi se zdim,
in naenkrat ostrmim…
Zagledam te tam na drugi strani,
živahen je tvoj korak, ubrani,
smeješ se in nekaj govoriš,
tak si kot ,da na drugem planetu živiš!
Kako naj pridem čez,
nikjer ni prehoda,
nikjer ni prazne ceste,
promet je neusmiljeno gost,
ne ozrem in ne najdem ta most,
ki pripeljal bi me do tebe…..
Ti pa se počasi oddaljuješ,
vse manj je možnosti,
da te dohitim
in da s teboj govorim…..
Kdove, če te bom še kdaj uzrla,
če bom kdaj še videla tvoje oči,
slišala tvoj glas,
šla z roko preko tvojih las….
Pogled se dotakne veselega para,
trpek okus mi srce para,
ko spomin se mi prebudi,
na takšne najine dni…
A ostal boš večno moja svetilka,
ulična svetloba moje duše….. HLAD Hladna in brez volje
tavam v temi,
slišim,kličejo me,
a jaz ne vidim ljudi.
Gluha in slepa sem
za vse okrog sebe,
in to vse zaradi tebe…
Ti si pustil me,
da tavam in ždim
odšel nekam v noč,
a jaz še zate gorim…..
Pa kdaj bo ugasnil,
ta plamen žareči,
ta ogenj tleči,
te želje, ti upi,te sanje,
ki sem verjela vanje….
Daj burja mrzla, moreča,
zapihaj vame,
odnesi s seboj,
ta upanja boleča…..
Da bom zadihala,zaživela,
da bom kot nekdaj,
toploto v sebi imela…
A nočeš,nočeš me,
rešiti te more,
hočeš, da tavam,
in da trpim,želiš mi,
da se v tem svetu izgubim… SRCE Iztrgala sem si srce,
na krožnik dala ga za te,
in zraven še dušo in svoje želje.
A ti si se mi smejal in mi dejal:
Daj mala pusti me že!
In zdaj tavam in iščem,
to svoje srce….
Nikjer ga ne najdem,
ne slišim ,če bije mi že….
In nekega dne,
zaslišim znan zvok,
Žtik, tak, tik, tok….
Oh, sreča ozdravela sem,
in tako se zgodi,
da zopet k drugemu v objem
zdrvela sem…
A zdaj je drugače ,
srca več nikomur ne dam ,
kajti raje ga zase imam….. SENCA Ob vogalu ulice jo vidim,
vleče se kot megla,
počasi, zatemnjena
in zopet vsa zamorjena,
senca nekoga,
ki se skriva v plašč….
Ne pokaže obraza ,
Vedno bolj hitim,
skoraj že bežim,
da jo ulovim,
a mi ne uspe…..
Še bolj se zavije
v ta svoj plašč usnjeni,
še bolj se skrije v kot zatemnjeni…..
Zakaj beži pred menoj,
le zakaj se me boji,
vsa zakrinkana hiti
in že je za vogalom več ni…..
Pa vem, dobro vem,
da je bila ta pojava,
njegova senca,
saj sem jo začutila,
kot nov izvir studenca…
Še sama se zavijem v plašč
in zarežem korak nalašč,
da tej mrzli,mračni noči ubežim,
da še svoje sence ne izgubim…. NEKOČ Nekoč bom morala te zapustiti,
morala bom od tebe oditi,mali moj
in oba iz teh sanj prebuditi ,
se iz otoka izseliti
in v realen svet stopiti….
Čeprav bi rada večno tukaj ostala,
živela in s teboj v sanjah lebdela…..
Vse se enkrat neha in konča,
kot zahod sonca,
ko pade z neba,
tako bo tudi najina
virtualna ljubezen odšla…..
Ostal nama bo lep spomin,
na dni,
ki sva jih preživela, prebedela,
in ob večerih pred pc presedela……
Lepo življenje ti želim
in naj ti bo ta virtuala
nepozaben spomin.. REKA Na mostu stojim ,
in jo opazujem,
to reko, široko,
ponekod globoko,
kako vijuga in dere
in vse bregove opere…
Naj zaplavam v njene tokove,
po dolžini ali širini,
da v njej najdem svoje sledove…
Saj ona je kot življenje,
nemirna, deroča,
včasih cvetoča,
potem zopet vsa tiha
in mirna,
kot, da želi,
da jo pustimo,
da tiho odide mimo….
Želim si,
da bi bila kot ona,
tako velika in mogočna,
da bi drla preko vseh ovir
in da nebi nekje obstala
ali celo zbežala….. ŽAREK SONCA Vera, upanje, ljubezen
Srce
Razum
Mrtva čustva
Kaznovana
Pozabi
Včasih so sanje premalo
Žarek sonca
Skrivnostna ž.
Vrabec ali golob
Senca
Kdo si
Konec predstave
Grenka ljubezen
Izgubljena
Izvirni greh VERA, UPANJE, LJUBEZEN Zadržim korak in obstanem,
kaj me zopet vleče v neke globine,
kje so tiste moje lepe zelene doline…
Le kam me vodi ta pot življenja,
ta pot nenehnega hrepenenja….
Saj nikakor ne smem si tebe želeti,
ni mi dovoljeno po tebi hrepeneti,
iskati in se napiti tvoje mladosti,
ter uživati v tvoji radosti….
Jaz sem, mali moj, vse to že imela,
jaz sem vse to že doživela,
pred tabo pa se še svet ni odprl,
tebi še najlepši dan ni umrl
in toliko tega še nisi doživel
in nisi še ničesar sanjskega imel…..
Pa saj nočem te s tem prizadeti,
nočem v tvojem svetu samo lebdeti,
poiskati te hočem
in s teboj en sam dan preživeti…..
Vera, Upanje, Ljubezen
to so tvoje besede,to je tvoj znak
pri katerem obstal je moj korak…… RAZUM Tam na drugem bregu leži,
na čisto drugi strani tiči,
ta zdrava pamet, ta razum,
ki včasih bila je moj um,
a zdaj zapustila me je….
Plavam in se rešujem,
želim si iti proti temu bregu,
kjer razum domuje,
a vedno bolj se mi ta breg oddaljuje….
Srce si tega pač ne želi,
razum pa mi vedno bolj beži,
nekje izven mene že živi…..
O, ti neumno srce,
ki mi povzročaš te viharje,
daj umiri se
in naredi v meni brezvetrje….
Saj vem, sama moram najti pot ,
na drugo stran tega brega,
sama si iz srca izbrisati njega…..
Le tedaj bom našla
svojo zdravo pamet
in zaživela mirno in spokojno,
kot sem prej pred to vojno….. MRTVA ČUSTVA Zakaj sem le sanjala
in naglas kričala,te prosila,
da bi te lahko čisto malo ljubila….
Ti pa si igral se z mojim srcem,
s to ljubeznijo, ki sem ti jo na rokah nosila,
le kaj sem s tem tvojim molkom
zdaj pridobila…..
Pa sem hotela tebi
in celemu svetu pokazati,
da ni stvari , ki bi me od tebe odvrnila….
Glej, pa prišlo je,
čisto potiho se prikradlo je to spoznanje,
ta čustva, ki mi danes več ni zanje,
in da vse kar sanjam je brez pomena,
ker ti tako nikoli ne boš pomislil nanje…
In kdo bo zdaj kričal in prosil,
kdo bo tisti, ki bo vso ljubezen nosil,
in jo med naju trosil…..
A naj jo zopet iščem
tam nekje med oblaki,
tam med temi siromaki,
ki sami sebe iščejo
in ne vedo, kam naj plovejo…..
Ne bom jih več iskala ,
ne bom ti jih več dajala,
kar tukaj na trdnih tleh
bom ostala….
Zdaj boš moral sam iskati,
svojo pot brez mojih sanj nadaljevati……. KAZNOVANA Prišli so dnevi,
ki sem jih čakala,
ko sem mislila in si želela,
da te bom kak dan imela…
Ti pa si me nalagal,
me prav nesramno kaznoval,
za vso ljubezen ,za vsa čustva,
ki sem ti jih iskreno ponudila
in ničesar lepega zato dobila….
Le to kazen,
da sem te preveč ljubila….
Pa me peče in skeli,
kot težek kamen v meni zdaj tiči
to spoznanje,
da ljubezen za nekoga
čisto nič ni…..
Da je votla, brez kakšnega znaka,
da ne vsebuje niti zraka
in da se v njej samo dušiš,
dokler je še ti ne zapustiš…… VČASIH SO SANJE PREMALO Naj vstopim vanj,
še enkrat in še neštetokrat,
v to ogledalo sanj….
Gledam in se čudim,
saj tukaj sem že bila,
to kar zopet vidim,
to sem že doživljala….
Vedno znova se vračam nazaj,
vedno znova se mi kaže ta raj,
a včasih so sanje premalo……
Hočem več, zahtevam več,
čeprav vem,
da tega ne smem…
A kaj, ko so meni sanje premalo….
In ko se razbije to ogledalo,
na tisoče kosov razlije,
takrat nimam ne sanj
in ne več svojih potovanj….. ŽAREK SONCA Čutim ga in vidim,
ta odsev sonca,
ki me boža in greje,
ki od daleč,
nekje od Atlantika priveje
Pa se dotakne mojega srca,
mojih dlani in mojih oči,
me z žarki poljublja
in me razveseli…
Pa tako malo ga rabim,
tako malo si ga želim,
zakaj ga oblak prekriva,
da ga ne ulovim…..
Hladno postaja ,
že se mrači, žarek zahaja,
skoraj ga ni,
daleč za Atlantikom zdaj živi….
Tam bo zasijal,
in s svojim odsevom živel,
le koga bo tam zdaj ogrel…..
A jaz ga čakala bom,
da pride spet in me prebudi,
da me s svojo toplino objame
in da me vanjo potopi…… SKRIVNOSTNA Ž. Kako mi je težko,
ko slišim in vidim,
kakšni so ljudje,
zakrinkani in skrivnostni,
boječi ali mogoče preponosni,
da ti pokažejo obraz
in ti povedo naglas,
kako jim v nos gredo te moje rime,
kot da so krive,
da z njimi pokažem svoje spomine…
Le kaj sem jim naredila,
kaj sem takšnega storila,
če sem njega v virtuali ljubila!!!!!
In mu želela,
da bi mu bilo lepo,
da bi čutil v sebi toploto,
in da bi pozabil na samoto…..
Daj poskusi še
ti to narediti zanj,
daj mu malo sanj…..
Pokaži, da si ga vredna,
saj on je kot zlato,
poglej mu enkrat v dušo,
a ne vidiš, si slepa,
ali sploh nočeš,da je tako….
Jaz pa vem,
da bi življenje dal zate,
da nikoli ne bi prevaral te hote….
Kdo bo na koncu te zmešnjave,
jokal in trpel,
kdo bo najslabši konec tukaj ujel?
Vprašaj se to,
mogoče ti bo manj hudo!!!!! VRABEC ALI GOLOB Vrabec v moji dlani sedi,
me milo gleda
in zasanjano ždi,
a goloba postavnega
glej, tam na drevesu,
me zviška opazuje,
kot da sem na plesu….
ki bi me zadovoljil….
Vrabček bi zame bil,
samo ima predrobne kosti,
golob pa večno neke skrbi!
Tako sem v dilemi,
in ne vem več kako,
kaj naj storim,
kateremu se naj posvetim….
A glej se prikaže lisjak iz garaže,
in pozabim na vrabca,
pa tudi na goloba,
na oba,ker lisjak
najbolje ljubiti zna…..
A lisjak ne bi bil lisjak,
če ne bi vse sanje odvlekel v mlin,
in tako odide tudi ljubezen z njim….
A jaz ostanem praznih rok
in rešena vseh teh nadlog,
kateri je slajši
in katerega imam rajši!! KDO SI Nemirno in brezbrižno hodim počasi,
kot da ne želim več stopiti proti jasi,
temveč ostati tu v tem temnem tunelu,
in čakati, da se ta megla razkadi
in da to brezno znova oživi…….
Zakaj sem tem vročim poljubom verjela,
le zakaj sem po tvoji strasti hrepenela….
Zdaj sem pa tukaj med tem kamenjem,
pred nikakršnim življenjem,
brez volje in brez cilja,
da zaživim
in da k svetlobi spet odhitim…..
Tebe že davno ni več v tej temini,
ti si zbežal tej sivini,
le jaz še tukaj ždim in čakam,
in ne vem, če luč v tem tunelu,
sploh obstoji,če lahko tukaj zagori….
Ja, le kdo si ti, da si si to dovolil,
da si moje življenje zamoril……
Pa bom, veš, nekega dne
tudi jaz odhitela
iz tega kamnitega tunela,
našla pot proti luči
in takrat občutila,
da me ljubezen do tebe več ne muči…… KONEC PREDSTAVE Zastor je padel,
predstave več ni,
luči so pogasnile,
dvorana se temni….
Le moja postava,
še ob izhodu stoji,
in premišljuje,
kaj se tukaj godi….
A res, je življenje,
vse samo igra komedij
in raznih tragedij,
ki vse preveč hitro,
mimo mene beži,
a jaz ne dohajam ji….
Pa sem enkrat ,
tudi jaz tako živela,
v tej igri blestela,
bila njena glavna igralka,
a zdaj sem še samo
zadnja spremljevalka…
Žalostno, brezciljno
zapuščam to dvorano,
odtavam kdo ve kam,
ker igrati več ne znam…… GRENKA LJUBEZEN Si ljubil kdaj tako,
kot bi božal temo,
se dotikal njene miline
in omamljal od njene tišine….
Čutil njeno bolečino globoko v sebi,
kako izgubljena,
od solz potopljena,
išče in ne najde toplote
in njene brezmejne lepote…
Si živel kdaj s tem,
da si jokal za takšnimi sanjami,
čutil kako jih izgubljaš
in kako ti počasi ugašajo…..
Kako torej naj ne jočem,
kako naj neham ljubiti,
se od tebe odtujiti
in tej grenkobi zbežati,
ter si novih iluzij nabrati…..
Le kako? IZGUBLJENA Kdo sem jaz,
da brez duše živim,
po njej hrepenim
in zato trpim….
Kdo in kaj sem jaz,
da ne vidim vas,
ki mi želite,
da se že enkrat prebudim
in da z vami zaživim….
Pa ne slišim in ne vidim
teh ponujenih lepot,
teh vaših dobrot,
le dušo si iščem,
ki mi ostala je drugod….
Kdo sem jaz in
kaj sem jaz,
da ne najdem je nikjer,
pa čeprav bila je
včasih z menoj venomer….
A mi jo ukradel je nekdo,
ki se samo igral je z mano!!
In ko jo najdem,
ko bo v meni zopet zaživela,
potem bom tudi sama,
novemu dnevu vesela odhitela
in med vami,prijatelji blestela…. IZVIRNI GREH Nisem dovolj močna,
še vedno lebdim,
nimam miru,
sama ne vem za čim
to tako hlepim….
Moja duša razklana,
moje srce, moji občutki,
vse se skrivnostno vrača
in vse se proti meni obrača….
Vračajo se čustva
in z njimi vonji,
glasovi, otipi, nežnosti….
Vse skrivnostno vstaja
iz navidezne pozabe
postaja močnejše,
ne srce in pamet ,
se temu ne more upreti,
noče ozdraveti in
se v veselje odeti…..
Ta klic iz daljave,
in šepet te pojave,
mi ne pusti živeti,
le duša jo čuti
in srce to sluti……
Le kam me bo to pripeljalo,
v kakšno globino brez dna ,
me bo zopet zagnalo…...
Odvrtinčilo me bo,
in jaz ne dovolj močna
in ne dovolj odločna,
bom klecnila pred to silo
in to me bo zares zlomilo….
Kajti duša se zaljubi v nekaj,
kar roke ne morejo otipati,
oči ne videti in
človek tega nima pravice
obsojati……
ČUDEŽ
Zbudila sem se v jutro,
polno veselih in nasmejanih ljudi,
čakala na čudež,
ki naj se to jutro zgodi…..
Vedeli smo,
da rasteš, se razvijaš in
v svoji mamici živiš,
da sanjaš in jokaš,
da spančkaš, ter bediš….
Zavita in na varnem,
v toplem zavetju maternice,
poslušaš zvoke, naš smeh
in življenje na domačih tleh….
Pa ne vemo,
a si nas sploh želiš….
A vseeno hočeš ali nočeš,
moraš priti k nam,
moraš nam podariti
svoj nasmeh, svoj jok
in nežen dotik svojih rok…..
Naenkrat postaneš naš čudež,
naš sonček in
najlepši cvet,
vnučka mala,
naj ne bo nikoli zate,
krut ta odrasel svet…. DARILO Stopam okrog
in iščem, v soju bleščic
barvnih luči,
veselih ljudi…..
Kot nekakšno nestvarno bitje,
med temi razigranimi,
prazničnimi ljudmi,
se sebi zdim
in se lovim….
Končno našla sem ga,
to majhno darilo,
da mu ga podarim,
saj praznik bo,
in obljubil je, da prišel bo…
Lepo ga ovijem,
ga z mašno zavežem
s krvavo rdečo,
kot je moje srce ljubečo!
Polnoč odbije,
Novo leto je mimo,
darilo pa čaka,
še vedno neodvito….
Tako ostane,
meni v spomin,
na njega,
ki mu ni bilo mar,
da bi ga sprejel v dar…..
Naj ga zabrišem v koš,
ali pa bo kdaj on toliko mož,
da bo prišel
in si ga vzel!!!!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
