Napisal/a homerB, v sreda, 10. okt. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Piš vetra, pad lista, zašumi,
na travo nežno prileti.
Čakam da dan se prebudi,
a jutra ni in ni.

Opazujem polja srebrnino,
ki zliva se z barvino mesečino,
ko na jutranje zore violino
pričara mi prelepo umetnino.

A kaj ko pot domov,
sonce izza hriba dvigne,
in zabriše tiste prve lepe obrise.

Sedaj je že noč,
in čakam, ko spet bo mogoč
pogled na jutranji razgled.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a ajda, v 11-10-2007 07:41, 1. Ljudje malce nejasnosti se je zalezlo v tvojo pesem, morda si izrocilo skril med vrsticami in zelel ohraniti v nedotakljivosti, morda pa ravno zaradi tega odvzel pesmi dopadljivo...zacetek zelo obetaven..a potem padec a jutra ni in ni..je jutro, vendar ne taksno, kot si ga zelis, kot si si ga slikal v prebujanju...in ce grem naprej..opisujes polja kot umetnino... in potem spet odvzames lepoto s a kaj....in cakas le na noc, da bo le v tvoji domisljiji morda ...jutranji razgled.. in le zakaj naslov Ljudje? Zdaj bos pa rekel, da sem ze , kaj sem ze?))))    lp, ajda