| Napisal/a Antigona, v sreda, 10. okt. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
In so peruti.
In je ugaslo šepetanje molčeče penine.
Da bi skočila, se bojim.
V to neskončno modrino,
da bi mi prerezalo krila,
jih razbilo na pol
in bi leteli naokrog kosi zdrobljene sivine.
Da, lahko sem veter.
Sejem sanje, kamorkoli se obrnem.
Zasedam nebo, obvladam ga.
To je moj teritorij;
vanj se spotikam, ga vpletam, ga trgam na kose
in vse, kar ostane, je moje.
Ne, ne poznam strahu.
Tudi če mi odplakne sanje,
si izrežem kose neba in jih znova zlepim skupaj.
Lahka kakor veter se opotekam skozi zrak.
Ne, nisem tvoja.
Od nikogar nisem.
Sama sebi sem tuja.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
