Napisal/a homerB, v četrtek, 11. okt. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

Odkar ni več večera,
in ni nobena vera,
pravšnja za moj dan,
sem poln ran.

Kri lije mi z obraza,
kot grenka solza,
ki zdrsne ti izpod brade
v temo nevede.

Bled sem in pokopan,
pravijo mi da sem zaspan,
in čudno ni,
da spijo prav vsi.

Dvigam se tja gor,
gori v hribe,
kjer ni mor,
in je le bor.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a Providence, v 13-10-2007 21:08, 1. KRAS Prva kitica me je prevzela, nadaljevanje pa razočaralo. Prva tako bogata, metaforično, sporočilno, tako močna ... Kri lije mi z obraza, bled sem in pokopan, dvigam se tja, kjer ni mor, le bor - vse to bi mi bilo zelo všeč združeno v eni sami kitici, da bi bilo enakovredno prvi.  P.   Objavil/a ajda, v 14-10-2007 10:07, 2. Kras mislim da kraska pokrajina ni tako visoko nad , da bi te ocistila in dopustila srkanje energije, ki se kako disi v visokogorju.. morda je kras le prispodoba necesa, kar je bilo lepega , zate , zanjo..dvigni glavo in ne kloni, bor tudi ne klone v se tako divji igri narave...    lp, ajda