| Napisal/a emily, v sreda, 17. okt. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Neonska kača me je ovila v blišč sivega večera v mestu, ki ima konec čisto blizu. Nikjer ni bilo senc, da bi se lahko spojila s tvojim telesom.
Pogrezni se vame ob pokanju stekla na koščke. Najdi se v mojem dotiku- neki želji, srečno neizrečeni, ker bi zbledela, ko bi se svet do konca odprl.
Pahnil me boš v prepad. Si me že. Jaz pa še kar čutim in upam, upam na nekaj novega, bolj svečanega, srečnejšega.
V odnosu do bolečine ostanem neizprosna. Vedno enako močni pritiski na kolke bodo čutili zate- ker ti ne znaš, pardon, se ne spomniš več kako.
Tiste noči so ostale osamljene, čeprav so enake ostalim. Ne izstopajo, razen ko me pogledaš s pogledom- prijazno boječim, zlobno vprašujočim, tvojim. S tvojimi očmi.
Tresem se. Tresem se, ko mi pokajo žile v ritmu. Nič se ni spremenilo. Česa se torej bojim, če ne tega, da bom končno poletela svobodno.
Kričanje. Ples krikov v moji glavi. Vse je izgubilo pomen. Mazohizem potrjen. Zapečaten z dokazi. Uničit se grem od navala praznine, ker sem premagala strah.
Začutim curek, vroč, na svoji koži in čisto vse se pomiri. Sladka strast sesa sredico sanj s svojimi sonci.
V vitrini pazljivo zapojem zadnjo kitico. Rekviem nesmrtnim čustvom. Sestavljenim iz strahu, sreče, groze in naklonjenosti.
Poljubila bom sonce, ko bom šla čez tire v novo rimo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
