Napisal/a wng, v četrtek, 18. okt. 07 |
Ocena urednika: |
![](http://www.pesnik.net/components/com_maxcomment/templates/default/images/rating/editor_rating_0.gif) |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Naključno srečanje.
Še vedno ima sjajne oči,
nasmeh kateri govori vse,
tišino v ozadju.
Misli kot prej-
da sem unikat,
neuslišana želja,
nemogoča kača okoli njegovih nog.
Govorimo v
zapletenih, različnih
nikoli razvidnih verzih,
kot vedno.
Danes ne zna sanjati.
Piše o meni na poti,
dva koraka do nje
poklanja joj besedo.
Njegovo življenje - slika meni tujih
oblik, barvah.
On - popoln tujec,
enake tišine, dobro znana
črnina, še vedno jo ne zna razložiti
na pravi način,
laže si.
Gledam v oči,
nimam kaj skrivati
življenje v rokah, kap modre
na ustnicah, nepopoln verz,
ljubljena balkanska patetika.
Srečna plešem na kiši, kot prej.
Njemu je lažje iskati resnico
po tujih posteljah.
![](http://www.pesnik.net/components/com_maxcomment/templates/default/images/quotetop.gif)
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|