| Napisal/a macek muri, v nedelja, 21. okt. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (4 glasov) |
|
Ne tihotapim se,
vedno ostanem na tvoji srčni strani.
Še globlje segaš mi v brzice,
vse tja, kjer je Mariansko morje
in očak mogočen,
sem visoko.
Solze sreče,
padajo z neba,
mar ne veš,
to je moje morje,
ki boža ti obraz,
in lica sramežljivosti.
Up pogledov nikoli ne usahne,
le kako se obraniti,
ne ni se moč,
ko pa razlita je celota
in sledenje je kot reka.
Ponos je v upanju in bolečini,
mar ni to svet čuteč,
ki vodi up in boleč dotik.
Ni kamen led,
so kristali vroči zdaj postali.
Skozi zrklo glej žarek je svetleč,
ki topi hladen svet.
Zato le bos stojim
in pred teboj klečim.
Otroki sveta ostanemo
in nikoli ne odrastemo.
V viharni noči
le jadro plapola
in kljubuje ti, se upira,
ni trenutka, ki bal bi se,
ker vem, da si tu z menoj.
Ne sodim drugega,
ker s skupnimi močmi
spopadava se le midva.
Ni junaka,
ki premagal bi sonce žarka
in le žarek,
samo žarek potrebujeva,
da s krili poletiva tja,
na ono stran sveta,
kjer up je doma...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4) 
|
|
