| Napisal/a suzanna, v petek, 26. okt. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (3 glasov) |
|
Prve drobcene nežne vijolične cvetke,
ki so koncem julija pognale iz gozdnih tal
so bile edine priče,
ko si mi na obrobju gozda plaho dejal:
"Ponujam ti ljubezen, sprejmi jo in nikoli več ne boš sama.
Skupaj bi bila dva. Skupaj,
da bi se veselila, skupaj,
da bi žalost in bolečine prepodila in skupaj,
da bi bremena in obveznosti porazdelila."
Ko si mi čez mesec dni šopek
dehtečih ciklam na gozdnem obrobju nabral,
sem se spomnila stare vraže,
da tam, kjer rasejo ciklame zlo nima moči in da ciklame poravnajo vse račune
in zgladijo nesporazume.
Zdaj je jesen, ciklame so odcvetele,
ne obdaja naju več njihov sladkobno omamen vonj.
Ne ganejo me več tvoje obljube ki so bile - šele zdaj vem,
le prazne besede.
V vezi sva, a jaz se počutim bolj osamljeno kot prej,
ko sem bila dejansko sama.
Veter nama mrši lase in listje pod najinimi težkimi koraki šelesti,
ko otopelo vame zreš in praviš,
da ne znaš deliti sreče z menoj,
da nimaš moči, da bi lahko žalost in bolečine pregnal,
da nisi zadost močan, da bi mi lahko del bremen in obveznosti odvzel in si jih na svoja ramena nadel.
Rotiš me, naj kljub vsemu ostanem s teboj,
a jaz zdaj zatrdno vem, da je bolje,
če ostanem sama.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
