| Napisal/a LORELLIA, v nedelja, 28. okt. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (3 glasov) |
|
Ostala je noč.
Me slišiš?
Daj, poslušaj že enkrat,
prekleto.
Saj nisi edini
ki je spletel premnogo mrež
in se neštetokrat zapletel vanje,
saj nisi edini,
ki je pozabil dihati
in ki se ni naučil živeti.
Daj mi to noč,
prekleto!
Tista neskončnost je prežvečena
in ne verjamem več v neizbežno;
ne verjamem več v pozabljanje,
niti v odpuščanja.
Tu sem zato da me pokriješ s svojimi kostanjevimi upi,
da me objameš z neskončnostjo tihega,
da me oblečeš v morje
in obuješ v vesolje
in da nikoli ne spregledaš mističnega trna zabodenega v jutro.
Tu sem zato,
da mi vrneš
ukradene stotinke ihtečega stoletja,
ki sem ti ga morda samo posodila,
nikoli ni bil tvoj.
Tu sem zato,
da se igram s preteklostjo večnega,
da se poljubljam
v mraku z usnami vetra,
da se zlijem v eno
s prostranami bistva;
da ti ukradem resnico,
kot si mi ti ukradel stotinke
in se podpišem na meč maščevanega.
Nisem več ptica.
Ne.
Nisem več.
Tisto, kar so ti povedale davnine,
da sem.
Sem samo še tisto,
kar je ostalo
od naju.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4) 
|
|
