Napisal/a neznana, v ponedeljek, 29. okt. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Kdaj masko svojo si boš snel
in končno nežno me objel,
narisal na obraz nesmeh
in zapeljal me v sladki greh?

Odpri že enkrat svoje oči,
temne so kot najtemnejša čokolada
in ne reci da se ti nekaj zdi,
da zate sem morda premlada.

Snemi že enkrat svojo masko,
mar ne vidiš kaj z mano delaš,
ko vsak dan znova eno prasko
in dvom v moj razum vsekaš!

Kot zvezde si mi nedosegljiv,
a vendar včasih daš mi znak,
ko do mene si ves dobrotljiv
in zazdi se mi da prestopila sem tvoj prag.

A vedno znova me zabiješ
in v moje srce trsko dvoma zariješ,
ko z vso sladkobo svojega dejanja,
privedeš me do vedno istega spoznanja:

da tebe nikdar ne bom vredna,
da čustva moja se tebi zdijo bedna,
da svet bi 100x lepši bil brez mene,
da tebe le negon še žene.

K idealom vedno rada se vračam,
ker dajejo svojo mi tolažbo,
a to tudi pošteno plačam,
ko spet izkusim tvoje realnosti dražbo.

Od sebe morda preveč želim,
verjetno po nedosegljivem hrepenim,
pričakujem da našla bom pri ljudeh
nekaj več, a v zameno dobim le posmeh.

Pokaži že enkrat svoj pravi obraz,
naj ne bodo dejanja le razuma odraz,
naj tvoje srce pri tem te vodi,
pa zagotovo ne boš končal v zablodi!

Poišči me, ko boš pripravljen,
za tebe prostor v mojem srcu je postavljen,
a nikar ne hodi s skritimi nameni,
ker potem za vedno opravil si pri meni!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)