Napisal/a Leo Modrin, v petek, 02. nov. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ah, Lea Anima,
zakaj prekinila si z mano stike?
In to popolnoma,
brez vsakršne razlage.

Le zgolj prijateljstva
sem želel si od tebe.
Zdaj ubog metulj je moja duša
zaprta med stene, kletke steklene.

V sebi čutim hrepenenje,
tako močno,
da bi še v skali vzklilo
devinske rože seme.

Ne morem več zdržati,
moram pisati!
Saj nekaj mi pravi,
da bo sto-prva pesem moja,
odprla duri tvojega srca.

Oni dan zapihal veter je jesenski.
Sonce iskalo je okna med oblaki.
Tedaj na mojem hrbtu
metulj Modrin začutil je toploto.
Ni več odletel, šel je z mano proti domu,
da bi odgnal mojo samoto.

Dal sem mu piti cvetličnega medu,
nato sva se igrala.
Za trenutek mi je obsedel na čelu.
Zaprl sem oči in gledal skozi njega:
žalostni lev tedaj dobil je modra krila.

Metulj Modrin umrl je v steklenem gradu,
Leo Modrin živi za večno v mojem srcu.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)