| Napisal/a Leo Modrin, v ponedeljek, 05. nov. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Iz njenih oči sije življenje.
Mladost ji nežno kodra lase.
Kot jadra v nasmehu vetra
so napeta njena lica.
Nič je ne ustavi,
odletela je na vozu boga Marsa.
Spoznal sem jo to leto,
ko so zorele češnje.
Samo iskrenega prijateljstva
želelo moje je srce.
A na njenem obrazu
zagledal sem začudenje:
Kako veste,
da duša dušo vedno najde?
Žal, Lea zrla je le v lica starca
in ni me prepoznala.
Od tedaj nimam miru,
v sebi čutim težko breme.
Dan za dnem
me nekaj znotraj mene žene,
da bi šel za njo,
ko ob večerih gledam v nebo.
Tedaj vidim planet, kot rdeča solza.
Tam za tančico bolečine se skriva ona.
Lea Anima, usoda ne pozna meja!
p.s.: po dveh letih sem ozdravljen, ti kar ostani na Marsu , če ti paše ;)
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
