Napisal/a suzanna, v sreda, 07. nov. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Lahkotnih bosih nog po peščeni obali hitim
in z blagim maestralom ritem uloviti želim.
Med prsti na nogah mi droben
pesek polzi,
rahla poletna tkanina,
ki v vetru plapola, nežno ovija moje telo,
ki v pričakovanju najinega snidenja rahlo drgeta.

Utripajoči žar svetilnika
pred menoj je moj vodnik,
ki popeljal me bo do kraja,
kjer sva pred leti se spoznala in kjer naj bi danes
ponovno se sestala.

Obdaja me vonj borovcev,
cipres in oljčnih dreves,
kar vse v meni prebuja silno željo, da se ti predam ta trenutek, znova in znova,
spet in spet.

In že uzrem tvojo silhueto
v temi, ki zgolj
nepremično stoji,
dokler me ne zagleda -
se zatem naglo obrne
in se v penečih valovih
- razbijajočih se ob čeri - izgubi.

Luč na svetilniku ugasne,
okrog mene je le še gola tema.
Sama sem,
obdana s šepetom morja,
veter pa, ki od morja pihlja nosi s seboj krike
ranjenega galeba.

Zmedena odprem oči.
Bile so le sanje...

Ničesar več ni,
po moji sobi se širi le vonj
hladne jesenske noči!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)