Napisal/a mathea, v nedelja, 26. dec. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Tik nad tlemi: trdimi in pekočimi,
je drsela nežna lahkotna kepa vate.
Zatikala se je v iz tal sikajoče bodice.
Puščala vlakno tu, vlakno tam
in počasi postajala vedno manjša in manjša.

Na črnem asvaltu,
kjer zvečer v luninem siju
skrivnostno zasijala je modra meglica sanj,
pa se je z iskrenim nasmehom priklonila luni
in nabirala nitk do jutra,
da zvečer morda teh nekaj ponovno zasije:

v temi bombažne duše.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)