Napisal/a ajda, v ponedeljek, 12. nov. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Zapiram poglavje knjige.
Pisala se je v sotočju
ukradenih trenutkov dajanj.

Hlastala je po drobtinicah
podarjenega časa,
žarela kot oblina sonca.

Potapljala v lunino
darežljivost,
risala sledove pekočih solza,
ranila ranljivo.

Tiho se vanjo
zajeda vonj patine.
Ne diši!
Smeji se v svoji umazani
lepljivosti.

Praskam z nohti,
umivam s posušenimi
solzami.

Ne morem sprati nje smradu,
zajeda se v
globino poglavij.

Pogledujem na polico.
Nove knjige, dišeče
vabljive.

Nočem!

Kaj želiš ti?

Odgovori mi!

Le tišina ...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a tomm, v 27-11-2007 07:20, 1. Prisluhnem Ko človek začne delati inventuro pri sebi, se dogajajo ravno takšni miselni utrinki, ki ga lahko poživijo ali potunkajo in takrat je važno kako se moraš postaviti, da ne zaideš.Tvoje pesmi so v svoji globini nekim nedostopne radi njihove površnosti prodiranja v nevidno.   Objavil/a ajda, v 27-11-2007 08:57, 2. Prisluhnem .. tomm, vcasih je tisto skrito ocem, namenjeno nekomu, ki pesem seveda razume, dolocena oseba, a ne vidno bralcu. So pa seveda pesmi, ki so polozene v dlan, samo v zivljenju so obdobja, ko se menja skrito, odkrito, jasno, nejasno...    hvala za komentar  lp, ajda