Napisal/a macek muri, v petek, 16. nov. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ne le to noč,
vsako noč,
mi nje slika,
zaspati ne pusti.
Glej v luni,
nje obraz
je njen odsev,
ki boža mi gnev.
V potoku
izlito je srce,
ki vije se
proti nje.
Ulovi moje srce,
ki razliva se v srce nje.
Prisluhni tišini,
ki je ni,
le bitje je
srce izlito
prelito v nje telo.
Tam je sad,
ki izgubiti mi ga ni,
da potujem naprej.
Imenov cvet
je polno tu teles,
ki kliče kres,
v dušo mojih vas.
Razvneto je vneto,
prepleteno in zavito,
kot tvoje polno je telo.
V mavrico zavijem,
čudežni ta napoj
in se izlijem
na vrata druge strani.
Ljubezen sladka,
ki boleče se matra,
mar pota so prekratka,
da vanja trkal bi.
V zvezdah
zarisana so pota,
ki vodijo tja,
kjer moja je duša.
V luni je moj obraz,
ki boža te
iz noči v noč
in poljube ti deli,
da zaspiš v sladko noč.
Vedno v srcu,
na dnu srca,
bo tvoje ime zapisano
in nikamor, nikamor,
nocoj ne gre.
Nocoj,
bo tvoje telo hrepenelo,
se sliši tja v vas,
ko korak za korakom
se prikradem,
da ti telo vzamem.
Ne grem nikamor,
le s teboj to noč
si ljubezen vzamem,
da skupaj ugrizneva
jabolko grešnosti.
Mar je greh,
ljubezen sladka . . .
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|