Napisal/a macek muri, v petek, 16. nov. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ne le to noč,
vsako noč,
mi nje slika,
zaspati ne pusti.

Glej v luni,
nje obraz
je njen odsev,
ki boža mi gnev.

V potoku
izlito je srce,
ki vije se
proti nje.

Ulovi moje srce,
ki razliva se v srce nje.

Prisluhni tišini,
ki je ni,
le bitje je
srce izlito
prelito v nje telo.

Tam je sad,
ki izgubiti mi ga ni,
da potujem naprej.

Imenov cvet
je polno tu teles,
ki kliče kres,
v dušo mojih vas.

Razvneto je vneto,
prepleteno in zavito,
kot tvoje polno je telo.

V mavrico zavijem,
čudežni ta napoj
in se izlijem
na vrata druge strani.

Ljubezen sladka,
ki boleče se matra,
mar pota so prekratka,
da vanja trkal bi.

V zvezdah
zarisana so pota,
ki vodijo tja,
kjer moja je duša.

V luni je moj obraz,
ki boža te
iz noči v noč
in poljube ti deli,
da zaspiš v sladko noč.

Vedno v srcu,
na dnu srca,
bo tvoje ime zapisano
in nikamor, nikamor,
nocoj ne gre.

Nocoj,
bo tvoje telo hrepenelo,
se sliši tja v vas,
ko korak za korakom
se prikradem,
da ti telo vzamem.

Ne grem nikamor,
le s teboj to noč
si ljubezen vzamem,
da skupaj ugrizneva
jabolko grešnosti.

Mar je greh,
ljubezen sladka . . .

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)