Napisal/a tomm, v sobota, 17. nov. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
S svojo tišino je sedela
pogled ji bil je otopel
okolica ji dala ni veselja
zrak žalosti v prsih jo je prevzel.
Prvič v življenju
se moj pogled je zaustavil
na ženo stisnjeno v krču žalosti,
me gnalo nekaj je k njeni klopi,
da bi izgnal vso tugo njenih dni.
Kar brez besede
momljajoč le - oprostite,
sem sedel tiho poleg nje
tudi jaz sem gledal
dolgo le pred sabo,
dokler si nisem obrisal solzi dve.
Pogledala me je odkrito in v čudu
kaj jokam če tako zravnan sedim;
saj ne da mi je zlo ali težavno,
le čustva njena sem sprejel
in žalost njenih dni.
Na zvoniku ura je odbila že dvanajsto,
iz nje sem črpal žalost in skrbi
začutil močen tok sem v njenih žilah,
ko je spoznala ljubeč pomen
vseh mojih besedil.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|