Napisal/a Antigona, v nedelja, 25. nov. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Konglomerati podoživetih sanj
obrazi smolnate tišine
kozarci samote v nočeh,
ki jim ne sledi jutro.
Grenki kamni spominov se zatikajo
v neizrečenih besedah.

Plazovi čutnih lusk sipajo nemir
na pogorele ogorke moje tišine.
Sama s seboj plešem tango
dvomov iz ene strani na drugo
in ustoličujem svoje strasti
na prestol razuma.
Težko je biti sam s seboj,
nositi sebe ves čas in povsod,
težko je biti jaz,
ko ne veš, kaj sploh je to,
vrtim se v večnem krogu
in lovim sama sebe.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)