| Napisal/a werner, v ponedeljek, 26. nov. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Žene milo jokajo
Po vsej Tjuríngiji,
Na poljih njih crkujejo
Sinovi in moží.
Ogenj gloda bajt jim les,
Sekire koljejo,
Na sredi mesta kuri kres
Jim cerkev zidano.
Príšel strašni Vendov meč
Jim zdaj je na obisk,
Da videle ne bojo več,
Jim da Perunov blisk.
Gleda Dŕvan Lužiški
Na konju svojemu,
Od zadovoljstva se smeji,
Oči se svet'jo mu.
Spremlja lepa hčerka ga,
Na konju belemu,
Ga vpraša presenečena,
Zakaj je ona tu.
Knez ji Dŕvan to pove,
Od časa že nazaj,
Naj ji spomin na mesto gre,
Kjer njen domač je kraj.
Jezdil tja je k njemu sel,
Ob sinji Vezeri,
Kjer kneza Dŕvana kostêl
Na hribu gor stoji.
Reče, da ga je poslal
Od Pripegála vnuk,
Če bi mu v zakon hčerko dal,
Postal sorodnik mu.
Dŕvan reče, naj pove
Mu več, da ga spozna,
Če vreden je, da prosit sme,
Da hčerko on mu da.
Reče sel, da príšel je
Kjer bistra Donava
Razširi v pravo reko se,
Iz nóriških gorá.
Kralj ga Samo je poslal,
Sam gospodar poti,
Ki Dagoberta bil je gnal
Nazaj k Avstraziji.
Ni očeta si poznal,
Ne svoje matere,
Z dežele daljne je nastal,
Že dolg' potujčene.
Bil večer je Sŕpana,
V košari detece
Položi v tok čarovnica
Mladá, da reši se.
Da mu not v košarico
Od Rujevíta znak,
Da mlado mu življenje bo
Krasilo duše mrak.
Da mu še v košarico
Peruna amulét,
Da mu, ko čas mu pravi bo,
Krví dal blisk pogled.
Najde v reki ga kovač
In ga je posvojil,
Mu dal je znanja vir domač
In ga tako vzgojil.
Je z orožjem trgoval
Po širnem svetu bil,
Doklêr ga ni Perun pozval,
Da se je prebudil.
Hodil je po Slaviji,
Se vedno vračal rad,
Po krvi čutil vez ljudi
Je vedno bolj takrat.
Krute Obre gledal je,
Kako jih mučijo,
Vlačug slovanskih rôjene
Čefurjev legijo.
Bil orožja jim prodal
Je več, zato je bil
Jim našel tak prekrižan meč,
Ki dolg mu bo pokril.
Grški je premagal car
Pred Carigradom bil
Jih Obre, da se več nikdar
Jih sloves ni zgubil.
Sam jih Samo vodil je
V rešilni njim upor,
Tak v boju je izkazal se,
Da ga je knezov zbor
Zbran na veču tam izbral
Za kralja Vendov vséh,
Ker v njemu vsak je bil spoznal
Vladarja po poteh.
Hoče Dagobert takrat
Si Vende podredit',
Tlačan bi moral vsak postat
In Kristusa častit.
Zadnji pa še niso to
Sprejeti morali,
Saj konec starih ved bilo
Bi tu ob Donavi.
Knezi veče sklicali
Iz vendskih vseh dežel
So tam v dolini Dravini,
Kjer Samov je kostêl.
Ptičji let je vovhom bil
Povedal tri smeri,
Kjer bo sovrag se jim odkril,
Da jih ugonobi.
Príšel bo Lombárdov roj
Nad Kranjske sem goré
In Švabi bojo šli na boj
Kot Donave tok gre.
Močno vojsko bo Francoz
Pred Úhošt pripeljal.
Ki tej bila bi druga kos,
Je svet še ni poznal.
Dva sta majhna sokola
Lovila ptici dve,
Po zraku jih ujameta
In svojo vsak pojé.
Majhno ptico pa lovi
Jo orel dolgih kril,
Vendar orel lačen ni
Dosegel želje cilj.
Knez ne vovh, nihče tam zbran
Ni ptic tak brat poznal
Kot Samo, ki mu vid je dan
Od matere ostal.
Strah se v srca naseli
Od vendskih knezov vseh,
Le Samo si pogum drži
Na trdnih misli tleh.
''Nisem vedno zmag vam dal,
Kosezi zvesti mi?
A nisem Obre bil pregnal
Ob grške tja čeri?
Čêmu strah vas gloda zdaj,
Junaki arijski?
Ta dvom je kakor morski zmaj,
Ki ga Perun lovi.
Reče misel svojo vsak
Mi naj sedaj tako,
Da razjasní mu ogenj mrak,
Ki mi ga nos' oko.
Polje zmago dalo mi
Je majhno vsaki-krat,
Na veču prej sem moral si
Še hujšo 'zbojevat,''
Gromski kralja Sama glas
Do knezov govori,
Da led v očeh, ko mine čas,
Se njihovih stali.
Pravi mu koroški knez:
''Ne jezi, Samo, se,
Nihče ne dvomi v tebe, res,
Ki te izvólil je.
A še vojski ni nihče
Francoski dal poraz,
Ne Goti in Lombárdi ne,
Tako poznan je glas.
Skleni mir s Francozi, no,
Tako da vsem bo prav,
Da knez ostal bo vsak lahko
In ti boš kralj ostal.''
Samu jezi iz oči
Se glas ga je predal:
''Če rabil vojsko tê ne bí,
Bi mrtev tu ležal!
Kralja sveta je dolžnost,
Da brani vse ljudi,
In ljudstvu vzel bi vso prostost
Po pravdi frankovski.''
Z glasom ga naprej miri
Panonski knez tako:
''Naj sveti kralj se ne jezi,
Saj ni tako hudo.
Škoda se vojakov zdi
Mi in ne kmetov tu,
Premagal z njimi Obre si,
Ob dnevu vročemu.
Glej, da le Perunovi
Otroci njega glas
Še čujejo, a kmalu jih
Pogoltne nemi čas;
Divjih step, ledú gozdov
Bo križa močil meč,
A z lastnim znojem ne, okov
Krvi od naših pleč;
Zemlja dosti že krvi
Je svete pila nas,
Naj življenja teh ljudi
Pozabi vzeti čas.''
''Dosti časa tratili
Na tem smo veču zdaj,
Povedali pa niste mi,
Kako vas vodim naj.
Knezi, ki se škoda zdi
Vojakov dragih vam,
Ob Soči in ob Donavi
Vas na bojišče dam.
Pol orožja pa se naj
Med kmete razdeli,
Pred Úhošt jih povedem zdaj,
Da kraj se utrdi.''
Knezi vsi začudeni
Rotijo kralja, naj
Drugače jih razporedi,
Če ne bo njemu kraj.
Kose in sekire sek
Odseka steblo res,
A to ne da krvavih rek
Pripégala očes.
Samo pa jih odslovi,
Pokliče vovhe tja,
Da pir mu naj pripravijo
Za Rujevíta ga.
Kamen sveti tam stoji,
Ob kresu vročemu,
Ga trdno Samo kralj drži,
Besede pravi mu:
''Kličem na pomoč sedaj
Iz širnih vas gozdov,
Duhovi gozdni, da mi naj
Bo dan vaš blagoslov!
Kličem na pomoč sedaj
Iz vodnih globočin,
Duhovi vodni, dajo naj
Mi zmage je način!
Naj francoski meč krvav
Ob naš se zlomi ščit
In naš mu bojni naj sestav
Očem ostane skrit!
Kakor težek kamen ta
Naj bojo srca njih,
Kakor težek kamen ta
Naj njih bo v boju dih!
Nimam boljše vojske, tak'
Kot mladi Sakandêr,
In v mislih ne prežene mrak
Na vozu mi šofer.
Vem, da je v neznanju strah,
A, kakor v knezih, ni
Mi v duši. Vir ni duše plah,
V kateri žar gori.''
Dan se svetit je končal,
A spanja tukaj ni,
Saj celo noč je Samo stal
Na polju poln skrbi.
Zarja jutranja že gre,
Krvavo je nebo,
Od njega ljubljeni ljudje
Za kraljem čakajo.
Kakor volkov trop v daljí
Čez horizonta kraj
Francoski príšli vitezi
Pred Úhošt so tedaj.
H kralju Samu sel hiti,
Da žalostno poda
Novico mu, od solz oči
In potna koža vsa.
Samo bere mu z oči,
Kamnit njegov obraz,
Trenutek zdaj še pravi ni
Za žalosti izraz.
Mrtvi vojski sta obe,
Na Soči, Donavi,
Lombárdov in pa Švabov žé
Se srce veseli.
Sam je tukaj zdaj ostal,
Družínikov ni več,
Lahkó edino zmago dal
Bo v kmečki roki meč.
Strelce kliče si naprej,
Ostalim pa veli,
Zakurijo kadilo naj
S Stribógovih zeli.
V srca naj pogum jim da
In vero njih Bogov,
Poklicati pa k sebi da
Še zadnjič zbor vovhôv:
''Naj devico mlado mi
Pripeljejo ženê,
Telo ki ni še zrelo ji,
A njene matere
Rodne nima več moči,
Do golega naj jo
Tu slečejo, a z rožami
Jo naj oblečejo.
Tu se v krogu naj vrti,
Peruna kliče ga,
Medtem pa krog jo naj škropi
Z vodó okol' žená.''
Kar veli napravijo.
Na polje pa oči
Obrne, tam v dir krenejo
Francoski vitezi.
Tákrat se nebo odpre
In močen da naliv,
Da travnik tam na polju se
Je v blato spremenil.
Konji so francoski se
Ujeli v blatu zdaj.
Obrne Samo h strelcem se:
Začnejo streljat naj.
Puščice prekrile so
Nebo oblačno že
In kakor dež popadajo
V francoske viteze.
Prapor dvigne svoj krvav
Kralj Samo tákrat v zrak,
Zdaj meč bo vendski húdo klal
Francoze, to je znak.
Skozi meglo davnih dni
Se vidi prednike,
Svobodo ljubijo oči
Sijoče njihove.
Bojno polje od žená
Prekrile solze so,
Deželo, ki jim misel da,
Objele rodno so.
Kopje eno z vendskih rok
Leti v sovražnikov
Srcá; že klica zmage stok
Odmeva od vrhov.
Posvojila Zemlja mat'
Sinove v sebi je,
A truplom ni odprla vrat,
Ki ljubijo je ne.
Dájboga svobode znak
Med bojem čakajo,
Da pride tam za njimi v zrak,
Da jih odréšil bo.
Krésnika se vidi prav,
Obhodil je tako
Ga gol je trup in gologlav
Vso krog' Avstrazijo.
V rokah svečo nosil je
Plamena mrzlega,
Na pol pa ta prelomi se,
Navzdol obrnjena.
Tretji so Francozi dan
Spoznali, kakšno moč
Lahko pokaže, če Slovan
Uvidi tuj obroč.
V Írij duše sprejme vse
Od v boju padlih rad
Perun, da sprehodíjo se
Med več kot petsto vrat.
Klanje trajalo je dni
Jih troje in noči,
Po celi tu Avstraziji
Je tekla nemška kri.
Klanje trajalo je tri
Jih dneve in noči,
Pred Úhoštom je tiste dni
Krščanska tekla kri.
Dagobert, francoski kralj,
Nato je bil zbežal,
Bil Úhošta krvi ga tal
Je vitezov krvav.
Njemu tudi kri bo čas
Dokončno že popil,
Da stari rod bo dolgih las
Dolžino izgubil.
Vojska, ki je še nihče
Premagati ni znal,
Od roke je Perunove
Prejela kraj krvav.
Samo pa je sla poslal
Do daljne Lužice,
Če knez mu Dŕvan hčerko dal
Bi, mu pridružil se.
Sem, v Tjuríngijo, naj jo
Pripelje zraven sê,
Da doto si določil bo
'Z zlata Tjuringije.
Dŕvan hčerki pravi to,
Zasvetijo oči
Še njene plave se zelo,
Ko zdaj je jasno ji.
Vojaki mu nanosijo
Zaplenjene stvari,
Se v Lužico odpravijo
Vozovi vpreženi.
A ostane ona še
Tam Dŕvanova hči,
Ob kresu nje zagledale
So Samota oči.
Kakor prej so puščice
Letele vendovske
Gor na francoske viteze,
Letijo Leljeve
Zdaj na njo in Samota,
Da kakor zmaga se
V naročje njêgovo poda,
na sred' Tjuríngije.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
