Napisal/a werner, v ponedeljek, 26. nov. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Se v dan brez sonca ščita noč že vpija,
Odpre v korakih časa več oči
Se zvezd, iz njih na neb' izrisani
So liki, kjer usoda se odvija.

Mil'jone do oči let njih svetloba
Potuje tvojih leč do, zvezdogled,
Učijo te, da kratka let sto doba
Je, žar ko vidiš, k' nehal je goret.

Pozornosti ti vir je potrpljenje,
Za tvoje je oči prijatelj mrak,
Ki videt' da dost' močno zgolj gorenje,
Ko zliva ga vesoljni eter v zrak.

Kak' se zlato razvije iz kovine,
To alkemista duša v seb' spozna;
So dane, zvezdogled, ti veličine
Podobne preko vida v dno srcá?

Gotovo, zvezd sij več je od omame
Za tvoj pogled do daljnih galaksij,
Kot da bi čakal, da iz trupa vzame
Komet s seboj v neskončnost dušo ti.

Ne more prek' svetlobe videt' leča,
A tvoje zmožno gledat je oko;
Ko Zora vstane, isto v tebi sreča,
Ko zvezde več se ne pokažejo.

Kot zvezde ti, zasanjane korake,
A vztrajno ne tako, vsi gledajo,
Da njih oči do tvojih sijejo,
Ko v jutru greš 'spod megline oblake.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)