Napisal/a werner, v ponedeljek, 26. nov. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Dviga se pomlad na polja,
Vonji bezga že cvetijo,
Vesno je zajela volja,
Reče Velesu: ''Adijo!''

Z vrbe pleteno košaro
Nosi s prtom tja pokrito,
Kjer za cerkvijo 'ma staro
Župnik stari hišo skrito.

Tudi v njenem se življenju
Je pomlad že v maj razvila.
Videz v Velesa hotenju
Tudi sama težk' bi skrila.

Belo v cerkvini postavi
V njene se oči pogreza,
Njeni pa odboj predstavi
Od svetlobe ne ustreza.

Trka tam na dver leseni,
Čaka čas, ko vir spomina
Mir pomladni ji zapleni.
Vrata ji odpre sivina.

Župnik stari jo povabi
K sebi not, ter jo pohvali,
Za oči prijetni vabi
Njeni udi so postali.

Pa ponudi mu piškote,
Ki bila jih spekla sama
Je, ker boljše zna dobrote
Zdaj pripravit' že kot mama.

Stari župnik pa jo vpraša,
Kaj po fari se dogaja,
Saj staróst že dolgo časa
Mu ne da, da se sprehaja.

Reče mu mladenka zala:
''Križi čudni so postali:
Krista je podoba vstala,
Kjer so žeblji dlan preklali

Mu, pa tud' v nebo jih vleče,
Več na križu ga nobenem
Videti ni dano sreče
V naši fari, kamor krenem.''

Od piškotov mu sladkobe,
Kakor nje pomen besede,
V misli vrinejo tesnobe,
V oke kri, nad lice blede.

Ona si odpne obleko,
Ki duši ji vrat prekrasni,
Uséde se od njega preko,
Glas ji govori počasni:

''Krist imel je rad otroke,
Misli moje so verjele,
Dok' mi niso tvoje roke
Kal moči življenja vzele.

Dolgo mi spomin se skrival
Je na čas mladosti rane,
Se počasi je odkrival,
Dokler niso vse poznane

Mi postale misli jasne.
Vem, da moja je družina
Vedela še to, kar jaz ne.
Kratek čas je le tišina,

Mir lastnost globoke vode;
Žitja so poti končane
Mojim staršem, do svobode
Pa mi ena stvar ostane:

Velesova mast s piškotov,
Naj po tvoji krvi lije,
Do vseh duše mračnih kotov,
Da ti srce več ne bije!''

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)