Napisal/a werner, v ponedeljek, 26. nov. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Tak' slišal sem za majski dan,
Ko v Íriju na Svárgi je visoki
Junakov pri Perunu zbran
Bil kup, ob Njega mizi tam široki.

Ko tam se veselili so
V sladkobi surje, svetega zelišča,
Poda oko Perunovo
Se tja do poleg mize veselišča

In reče: ''Blédi ti, ki nam
Je brez premora tvoja lutnja pela,
Da ta minil veselja hram
Nam bo, ko nam zapadla dobra dela

Že bojo; več ne vzburjaj nas!
Povej nam, kaj se v Navu dol dogaja,
Kjer škrati Vija dolgih las
Privlekli duše so nevredne raja.''

Ta pravi jim: ''Kjer Nav je tih
So škrati Vija zvlekli na obalo,
Obalo navske reke Štih,
Od duš ubogih množično drhálo.

Brez upa tam so čákali,
Ko na obzorju barka se pojavi;
Počasi, kjer so zbrani ti,
Tja na obalo reka jo naplavi.

In stopi ven iz nje Koščèj,
Ki slaba volja ven 'z oči mu sveti,
Ter pravi: ''Vas je pa brez mej,
Ko časi ti minevajo prekleti.''

Udari s palico ob tla,
Ki jo krasi lobanja kozje glave,
Zabliska se, povelje da
Začetku preko reke Štih odprave:

''Golazen to mi hitro gor
Namečite na barke kraj palube,
Mudi se, ni nam dan odmor,
Da sodbi jih pripeljemo pogube!''

Ko gor jih škratje zvlečejo,
Koščèj za njimi zapusti obalo.
Valovi jih odnesejo,
Ker upa ni, da tam bi se veslalo.

Obale za obzorje skrit
Postane kraj, ni Štihu dana meja.
''Valovi, dajmo mal' bolj hit'!''
Besede živčne jeze so Koščèja.

Pa barka vedno globje se
Pogreza v reko, kot da bi jo teža
Hotela potopiti že,
Oči Koščèjevih to vidi preža.

Pogleda jezno, reče: ''Vi
Ste kdo, da hoče reka nas vtopiti?!''
Prestrašeni vsi potniki
Začnejo kot v en glas mu govoriti:

''Vojaki smo, ...'' jim trese glas.
Razširijo oči se mu rdeče:
''Vojaki, kaj?! Zakaj pa nas
Ta reka zdaj v globino svojo vleče?!

Borili ste se vi zakaj?''
Koščèja jeza 'boge duše vpraša:
''Odgovor ti, poveljnik, daj!''
Ta da: ''Bila je trda borba naša:

Domove svoje bránili
Smo proti partizanskim jim banditom,
Zato, ...'' Koščèj pa zarenči,
Udari po palubi gor s kopitom

In reče: ''Ne se vi z menoj
Igrat', najkrajše mi je potrpljenje!
Pol grada plaz odnes' s seboj
Bi lahk', pa to ni vzrok za pogubljènje.

Borili ste se vi za-kaj?!''
Prestrašena mu duša odgovarja:
''Borili proti mnogo kraj
Smo se lastnine, stavb in pa denarja, ...''

Koščèja zožajo oči
Se, reče: ''Ti, odgovor ne odmákaj!
Če grad zidake vse zgubi,
Ni vzrok! Povej, boril' ste vi se zá kaj!''

Prestrašen bolj od jeze ga
Koščèja kot grozeče utopitve
Mu jezik je, mu glas ne da,
Da jezi njega dal bi zajezitve.

In škratom tak' Koščèj veli,
Da zmečejo uboge duše v reko,
Not v reko Štih, da popusti
Celotne barke v nje globino vleko.''

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)