Napisal/a werner, v ponedeljek, 26. nov. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Naglódan je že glinški zrak od mraka,
Ostajajo le okna razsvetljena;
Okol' križišča laškega kulaka
Je stavbam časa pravda v res storjena.
Postava čudna pred gostilno čaka,
Da mraka bo mirína razdrobljena;
Ko avtobus dijake tri pripêlje,
Ki cel ji dan omamljalo je Celje.

Z očesom svojim tak jih ribič stari
Ujame, da zamrznejo jim udi,
Kot trava, kakor alkohol ustvari,
Tak' njih se misel ribiču tam čudi.
O izpred mesc'ma doživeti stvari
Jim pravil bo; pijačo jim ponudi,
A pri Lesjak', ne v bližnjo oštarijo,
Kjer sliš'jo slab' in slabše govorijo.

Povedal jim bo zgodbo zanimivo,
Zato po želji jih pijače vpraša.
Ta-prvi reče, da bo laško pivo,
Ki celi dan ga dobro že prenaša;
Pogleda ribič drugega vprašljivo,
Ki ga med tremi še najbolj zanaša,
Ta vodko hoče Wyborowo piti,
Pa tretji: bambus si veli naliti.

Začne jim ribič zgodbo govoriti:
Ko kres gorel je v dneva čast Peruna,
Na bregu, ki z gozdovi ni pokriti,
Se tresla je gladina kakor struna
Od bučkanja, ko šli smo ga loviti
Brkatega, mogočnega škrgùna,
Ki v jézeru ga slivniškem častijo
Še tisti, poleg rib, ki ga lovijo.

Med ribiči velike ni razlike,
Vsi zgodbe eden drugega poznajo,
Njih palice različno so velike,
A laks enako močen vsi imajo.
Poznanih sem jih raznih videl like,
Ki tákrat z mano se na lov podajo;
Pa nismo v moči združeni lovili,
Preveč lahkó, a bi težkó delili.

Več Vódanu dar dolg' se ne daruje,
Vladarja smrti glasa elementa,
Zaradi hrane več ne potrebuje
Jezersk' se sadje; lik si turnamênta
Je lov nadel, ko ribič vsak kupuje
Si karto od neznanega agenta;
Naklonjen Vódan lovcem ni iz zemlje,
K' si vsako drugo leto žrtev jemlje.

Od mačkov ribiških sem bil edini,
Ki velikan poskusil ga je vabo,
Težák za tri ljudi, za dva v dolžini,
Edinem' mi je karta b'la za rabo.
Moč bojev zbranih v jézerski kotlini
Takràt zgostila z ribo sma med sabo,
Kot dà mi hoče som na znanje dati,
Da je prijel, da mog' bi laks preklati.

Nihčè od naju noče popustiti:
Ne jaz, ki za ugled se z njim bojujem,
A boj mi hoče moč življenja skriti;
Ne on, ki s kavljem mu po dlesni rujem,
Ki mu porazu mora smrt slediti,
A vèndar njega v zrak žalitve čujem;
A že orodna zmaga moč človeka,
Ki sam si da lahkó, kar je prepreka.

Krtačjezobca komaj roka vleče,
Ji voda proti teži ga pomaga;
V ostale ta prizor zavisti meče,
Nihčè ne vidi v ribi več sovraga,
Kot v meni, ki obdárjen bolj od sreče
Sem, kakor njih gojitev trupa draga,
A tudi če uspeha vzrok drugačen
Je bil, izplen bi isto bil označen.

Ko ples okol' kot žar pojenja kresa,
Ko luna se na sred nebá pokaže,
Pokaže pot od zvezd ljudem očesa,
Na eno pravo, ki z lučjo jo maže.
Takràt nastane blisk, kar iz ničesa,
Ko vidim to, začnem verjeti v vraže:
Pretrga močen laks se iznenada
In som se vrne zopet tja, kjer vlada.

Takó mi dano boj je b'lo zgubiti,
Ostali so se več kot mi smejali,
Od mene bolj poznal' so laksa niti,
A niso blisk z besedami priznali.
Kozarci so bili že vsi popiti,
Ko zgodbo so poslušati končali.
Pijačo plača ribič jim želeno
In zgine v noč od dneva polovljeno.

O, ribič stari, tuja ti je suša,
Ki ni uspeh ti vaba pridobila,
Ti dolgo več gori ne tvoja duša,
Ti dolgo let jo voda je gasila,
Te tuje govorjenje že posluša,
Nikol' ne bo mu um moč razsvetlila,
Kot ribič, ki ga čoln po vodi nosi,
Ko z jézera na jug glas ptice prosi,

A vendar te se zopet veselijo,
Ko v čare svoje jézero jih vzame,
Ko drevja avtohtona zacvetijo.
Čez dan zdaj, ribič, senco delaš zame,
Ko te valovi vetrovi učijo,
Kako se me iz elementa ujáme;
Od vode tebi žara v duši manjka,
Zato na njem se bat mi ni pristanka.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)