Napisal/a werner, v ponedeljek, 26. nov. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Si sin Stribóga al' Pohvísta,
Tvoja pot ne bo mi sled,
V tej četrti stvarstva ista
Je tvoja smer: za-krog polet.

Se v hostah dvigaš ti v vrtince,
Padlo listje dvigaš v zrak,
Nam, na robu te police
Kamnite, kažeš upa znak.

Kot čare skriva ženska svoje,
Vsak je tukaj kamnolom;
Tu prisotnosti je moje
Sedaj najbližje Žusma tlom.

Ima akumulator sile
Več za glasbo kot za luč,
Bi prtljage potešile
Želodca žejo in pa pljuč.

Na prvi žusemski polici
Žetve čas praznuje se,
Vêlik konec veselici
Kot škrat odčaran rast' začne.

Svetlobni so efekti luna,
Kakor zvezd pretêkli čas;
Zdravje v slavo, čast Peruna
Se hitro prime zbranih nas.

Policaja ne drži si
Tak' ne Šmarje, ne Šentjur,
Ki ga ne bi ti previsi
Koštáli več kot plače ur.

Postavljene nam tu zastave
Kot podlage kmalu so,
Suša, toča in poplave
Do živ'ga jim ne pridejo.

Zdravíla, kot so sveta trava,
Jägermeister in pa smeh,
Da, da vsaka duša zdrava
Bo, ki bo šla po teh poteh.

Ognjéna moja ta narava,
Tvoja sled, domači kraj,
Tudi tokrat se zabava
Mi z dušo, ne s telesom, naj!

A v času krivem tem mi ječa
Duše moje je telo;
Kùšneš rada me, nesreča,
Ko skrivaš se, da je lepo.

Kot avto vir je mus'ke glasne,
Ki nas pelje v varen kraj,
Mojim kraj kostem poda se
Kot miren in osamljen naj!

Glas: v divjanje Goričánom,
Žámerčanom v boj turnir,
Bled prizor za vetrobranom,
Ko duša da telesu mir.

Poslušam, kaj Valmíki, Vjása
In Firdúzi dajo slik,
Ob ozadju mus'ke glasa,
Pijanost, žensk enakih krik.

Utŕjeni lahkó so kraji,
Priti v njih težkó jim ni;
Flašo v roki prepozna ji
Okó, ko poleg me sedi.

''Ne vdaj se spancu,'' milo pravi,
''Glej! Potrebno to je spit'!
Lune šajn iz zvezd pozdravi ...
Ne sme oblak nam jih prekrit'.''

Kar prej se je kot lek častílo,
Ki nam dal bo dušam up,
Jägermeister, ja, zdravilo
Postalo za telo je strup.

Na njen odgovor dam vprašanje
Duše vklénjene v telo,
Videt' da le takšno stanje
Rusálko v svet naslikano:

''Povej, boginja Strija, draga,
Zakaj nikol' te videt' ni,
Ko duše trup ne vir premaga,
Da te častíle bi oči?''

Za brado prime me, obrne
K njenemu obraz moj tja,
Sladki glas odgovor vrne
Iz drug'ga, tega ne, svetá:

''Sem vsakemu se videt' dala,
Ki mi hrano je zažgal,
Tudi ko se več ni žgala,
Lahkó si mojo bit spoznal.

A želja ljudska me pregnala
Je lastnine in moči,
Ko se duša več spoznala
Od trupa ni in od krvi.''

Še zadnja tema se je skrila,
Zora se rodila je,
Me na usta poljubíla
Je Strija in pustila me.

Iz avta ven se tam povlečem,
Kakor da sem prerojen;
Prijateljev ob kresu tlečem
Ne moti spanca ptičev zven.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)