| Napisal/a werner, v ponedeljek, 26. nov. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (8 glasov) |
|
Ugásnila žerjavica
Na kresu je gorečem',
Ne da se pit' mi več, ne da,
Več praznovati nečem!
Od avta radio gori,
Divjajo vsi kolegi,
A meni več ostati ni
V pijačini upregi.
Domov odnese me korak
S Korenovega hoste;
Kako powdarjen lahk' je mrak,
Če veje tak' so goste.
Sigurno sem že zgréšil pot
Med žusemskim' drevesim',
Svetlobe ni pa od nikod,
Da se na njo obesim.
Bogovom hvala, sveti se
Tam nekaj u goščavi;
Ni važno kaj, svetloba je,
Ki teme bol ozdravi.
Ko p'jan se bliža moj korak,
Spomin vid prehiteva;
Ow, Veles, Veles, spet tvoj znak
Se p'jan'ga me loteva.
Lobanja v temi sveti se
Na deblu bukve mlade,
Ow, mračne sile Vijove,
Imet' me mor'te rade!
Zasvet'jo prazne se oči,
Obrnejo se k meni,
Že glas lobanje govori,
Kak glas - peklenski zvêni:
''Popotnik, daj, odreši me
Prekletstva hud'ga tega,
Le en poljub in to je vse,
Da se urok presega.''
''Povej, lobanja,'' p'jan moj glas,
''Le kaj te je wročílo,
Pomagal vsakemu bi jaz,
K' se húdo mu j' godilo.''
Zasvet'jo prazne se oči,
Obrnejo se k meni,
Že glas lobanje govori,
Kak glas - peklenski zvêni:
''Resnica, to ostane mi,
Povem ti zgodbo svojo,
Da misel se prepriča ti
Skoz' močno voljo tvojo:
Sem bil šentjurski policaj,
Ki vsi so se ga bali,
Barabe vel'ke, no, mal' maj',
Bolj drogeráši mali.
Sem Žamerčana tu dobil,
Ko je nasad zalival;
Takoj je na postaji bil,
Da ne bi kaj le skrival.
Priznati hôtel nič nam ni,
Čeprav smo vse poznali,
Nadstropje nižje smo ga mi,
Saj veš ti, kam, peljali.
Smo slekli ga do golega,
Pod mrzel tuš ga dali,
Z brisačam' mokrim' tak' smo ga
Namlatit' dobro znali.
Sem z vso močjo po njemu žgal,
Od njega le tišina, ...
Le kam je krik trpljenja dal,
Ki da ga bolečina?
Odneham, on pa vstane se
In pljune me krvavo,
V očeh njegovih ogenj vre,
Pove mi glas jecljavo:
Še bolj me dajte, prasci, psi!
Ne boste me zlomíli,
Otrpnili so udi mi,
Po vsej tej vaši sili!
A vedi, škif, ko prideš ti
Med naše tja gozdove,
Rešitve več za tebe ni,
Prisegam na Bogove!
Udarim ga, da zgrudi se;
Ga v bolnico peljámo,
Polijemo ga s šnopsom še,
Da smisel vsemu damo.
Nikoli, ow, nikoli šel
Prek Čatrovega brega
Jaz nisem, ker mi v glavi gnêv
Še dolgo se razlega.
Pa srečam lepo punco tak',
Ki k sebi me povabi,
Če pêljal jo domov bi lahk';
Takoj mi um zagrabi.
Pove, da z Loke je doma,
Takoj se že peljáma,
Do vznožja grada žusemsk'ga,
Tja, kjer je Volčja Jama.
Mi reče njen čarobni glas,
Daj, v hosto tu zavijma,
V večera vročega se čas
Naravi dva odkrijma.
Poslušen bolj kot pes sem bil
Na glas njen, tak' zveneči,
Ne v glavo sam' preveč dobil
Pritisk sem krvaveči.
Na sredi tam Korenov'ga
Na travo se uleže,
Ujetega me dobro 'ma
U svoje ženske mreže.
A, kot svetloba, na dotik
Se moj zgubi u zraku;
Le kakšen se zgodil je trik,
Da sam sem zdaj počaku.
Mi žalosti ni čut dolg' dan,
Že vidim tri postave,
Na sredi tisti Žamerčan
Stoji na sredi trave.
Mi z vijekom preseka vrat,
Mi glavo gor natakne
Na debel tukaj bukve mlad,
Potem se trojka wmakne.
Si žalostno usodo čul,
Zdaj daj mi odrešitve,
Usmiljenje pokaži tu,
Za tebe dam molitve!''
Ugasne praznih žar oči
In meni dih zastane,
Vihar poda po mislih mi
Se, miren spet postane.
Lobanjo hôtel z brco bi
Na koščke jo razbiti,
Bi vrnil ji, kar škifi vsi
So mogli nam nar'diti.
Pa se ustavim zadnji hip,
Pomislim: naj se sveti
Kot spomenik, da je, kot kip,
Pravica še na sveti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (10) 
|
|
