| Napisal/a Kvazimodo, v petek, 30. nov. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da si še zmeraj tu,
moj oče!
Videl si me lebdeti
tik nad gladino.
Razbrazdan
v pričakovanju nečesa.
Potrpežljiv
v prihodu nekoga.
In vse kar nosim
je tvoje ime
zapisano v vnukih.
In vse kar vem,
sem pozabil ob rojstvu.
Čas trga popkovino.
Čas trga samega sebe
in roko,
ki boža spomine.
Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da umirava tudi
v sanjah moj oče!
Od vekomaj v zmeraj.
Od tu do nikamor.
Proti soncu,
proti sencam.
Sam vase,
moj oče!
Med zlepljena krila
mladega orla,
ki se boji poleteti
nad vrhovi nižin,
v besedo živeti.
Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da imajo mačke
devet očetov
med papirnatimi tigri.
Nešteto oči
v slepoti pozabe,
do snidenja jutri.
Zdelo se je,
kako zdelo,
da se ponavljava
v mislih,
v kretnjah,
v dejanjih.
Na poti
v vesolje,
nazaj v zibelke
spoznanja,
brez zapletenih
merilnikov.
Tako se je zdelo,
moj oče.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
