Napisal/a Malina, v sreda, 05. dec. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Prah na tipkovnici,
koš poln smeti,
postelja razmetana kot še nikoli.
Umazani kupi oblek na tleh
in jaz.

Sedim na stolu zavita v odejo.
Strmim v ekran in čakam,
da se pojavi sporočilo.
Kakršnokoli.

Naj mi kdo pove,
da nisem sama,
da me potrebuje,
da me pogreša.

Vse kar imam je glasba,
ki mi daje občutek, da še diham,
da nisem sama.
Melodija me uspava in
zopet lahko pobegnem v sanje.

Prah še kar ostaja,
Koš je še vedno poln,
a jaz zavita v odejo
sanjam o popolnosti, ki morda ne bo nikoli prišla.

Komu mar.
Vsaj nekaj trenutkov se lahko pretvarjam,
da sem najsrečnejši človek na svetu.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)