Napisal/a Kobrowsky, v ponedeljek, 10. dec. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Bruhec Puhec jeko zlav,
sajpo srati seni znal.
Vse, karpo jédel jeza pust,
na mesti zriti, mujšlói zust.
Vsiti krofi, bobi, préste,
flancati, karsrédi céste,
lju djéga glédajo postrani,
aonse bruhati nebrani.
Kojže lédček končno prazen,
Puhec Bruhec jepri jazen,
milo gléda inspra šuje,
izna vade, nei znuje:
"Almate kajza pusta hrusta?"
"Lejte, mulc zasratma usta!"
Zbrcali soga instepli,
žalbe séde somu rekli,
ho téli soga karpo biti,
ker srali zustje, nepai zriti.
Na brali sokla diva, palce,
vile, brane inlo pate,
baterijske palične mešalce,
najbólj vmazane co pate.
Zbrali sose okró gnjega,
a gléjna stala jeza dréga.
Še tist, kje biunaj bólza grét,
nimógu mupo magat vmrét.
Kaj jih je zadrže valo,
daniso glave dalna tnalo,
daniso gapo glavzlo pato,
da niso znožem, koco lato,
o drézal tampri štóru ga?
Firbec! Bilje premo čan,
v mnóžici mu vsak je vdan,
a vsakega je sram izreč:
"Iz kjé zavraga tgrépa séč?"
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|