Napisal/a Mitja Drab, v sreda, 12. dec. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (3 glasov)

Včeraj so me preganjali stekli psi
tekel sem daleč, z obrazom sem ril po vlažni travi in blatu
čeprav sem vedel
da me ne bo odžejalo.
Kopal sem jarke v svojih licih
ampak nisi me slišala

rekla si, pojdiva domov
rekla si, tak ne moreš po Nobelovo nagrado
rekla si, naj me ubije nebo.
Na srečo zgodba, ki jo moje razmrcvarjeno drobovje zna že na pamet. 

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a Providence, v 12-12-2007 23:59, 1. stekli psi Mmmmm, super! Vse tisto posebno je v njej - groteska, svetobolje, brezizhodnost, dis-eksistenca. In zaključek, kar prerealen glede na prejšnje podobe, kar razumem kot to, da vse noro in paranoično od prej ni bilo le to, temveč si se vsega tega povsem dobro zavedal. Imaš vedenje, ki je njej skrito, in kdo je tukaj nor?   Mimogrede - dobila sem asociacijo na prof. Nasha iz filma Čudoviti um.  P.   Objavil/a exo, v 14-12-2007 12:14, 2. stekli psi 'tak ne moreš po nobelovo nagrado'...ampak res ne.   Objavil/a LORELLIA, v 17-12-2007 01:57, 3. stekli psi je to takrat, ko si sam in namesto, da bi razumel/a postaneš še bolj sam, vedno znova in znova?    ta pesem me spominja na te znane trenutke...  lepo   pozdravček