| Napisal/a campanula, v sobota, 15. dec. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Konec je.
Prisiljena sem zaustaviti naslednji korak. Stojim na trdni, skalnati pečini.
Le še en korak
in zame ni več prihodnosti.
Vidim obraz, ki se mi posmehuje;
meni in moji šibkosti.
Ne, s tem bom opravila!
Moje bose noge stopajo dalje
in vem da bom zmogla.
Letim, režem zrak
in se bližam večnosti.
...naenkrat...ustnice...
Nežno podrgneš po mojih
in zašepetaš: " Droben popek si,
zaprt vase, a čudovit. Ljubim te."
Odprem oči
in po licu mi spolzi solza.
Začutim olajšanje,
saj vem, da boš vedno ob meni.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
