| Napisal/a abigail, v torek, 18. dec. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
V jutranjem siju,
ko še rose zorijo
na rožah v travi,
se modri metulji zbudijo
in odletijo
v stvarstvo zvedavi.
Krhki in nežni
in na pogled bežni
izgubljeni v svetu,
občutljivi, mehkokrili
so se lovili,
kot da plešejo v letu.
Breztežnost želja
in ljubezenska sla
jim je dvigala krila...
...do pozne noči,
ko že hlad se spusti,
jih ni zapustila.
Ko je sonce zašlo
je škrlatno nebo
svetilo metuljem v plesu,
ki kot kralji v zraku
so se bližali mraku
in tiho, spokojno slovesu.
A žalost propada
v večeru hlada
jih ni ukrotila;
bežeče, spogledljive,
nedolžne, igrive
jih ni ulovila.
In njihova krila
ni tema potemnila,
ko so se vanjo zavili;
v strastnem hrepenenju
po večnem življenju
so noč pomodrili.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
