| Napisal/a abigail, v torek, 18. dec. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Zraven mene si
kakor da te ni -
na drugi strani mojih sanj.
Sploh me ne poznaš,
prazno je, kar daš,
ne slutiš več pričakovanj.
Nič se ne zgodi,
ko gledaš me v oči,
več ne čutim sreče.
Tudi jaz te ne poznam,
prazno je, kar dam
in bežiš od mene, kot iz ječe...
Kar tako v tri dni
tavava v megli
in iščeva spoznanje:
sva se kdaj ljubila,
zakaj sva izgubila
srečne, skupne sanje?
Podivjani svet
v vojni spet in spet
pobija vse, kar se ne brani;
mar krutost je sveta
tudi naju dva
ujela v skupni rani?
Prezgodaj ostarela
in premalo zrela,
da bi dala si prostost,
vsakič teže
naju veže
neštetokrat zakrpan most.
Ker oba trpiva,
kot si ne želiva,
si podava roke;
tujca v megli
drživa se smeri
in ljubiva otroke.
A vsaka rana
je kot hrana
iz katere kri
naju spaja
in osvobaja
čustvo, ki vztrajno tli.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
