Napisal/a abigail, v torek, 18. dec. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(3 glasov) |
|
Kaj še sploh ostane,
ko več želje ne bolijo
in se solze razočaranj osušijo;
ko pocelijo se rane
in ni več brazgotin,
kaj mi sploh prikliče nate še spomin?
V kotičku duše
še zmeraj je ostal
droben košček sreče, ki si mi jo dal;
v obdobju suše,
ko žalost me pesti,
to drobno zrno sreče vzkliti si želi.
Tiho, nežno kliče; čutiš,
kako strastno hrepeni,
plaho a vendar željno sije iz oči.
In ko to začutiš,
s pogledom toplim me objameš;
takrat te znova ljubim, mi verjameš...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|