Napisal/a abigail, v torek, 18. dec. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (3 glasov)

Bil je metulj in ona čebela,
a se je zgodilo, da sta se vnela.

Ko je ugledala pisana krila,
se je čebela na smrt zaljubila.

Ljubil metulj je njen sladki med,
a ni bil pripravljen na delo in red.

In ko je čebela to pozno spoznala,
ves dan v rožah je jezno brenčala.

Metulj je le tiho s krili šuštel,
se modro zamislil in odletel.

Vendar ljubezen, ta neusmiljena sila,
nikdar do konca ni ju minila;

v barvah in vonjih istega cvetja
še skupaj preživljata vroča poletja.

In čebelica vedno glasno godrnja,
metulj pa jo nežno s krili pahlja...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a špela, v 21-12-2007 12:04, 1. Ti si metulj in jaz čebela... Preprosta preprostost v pesmih vedno tako dobrodošla. Lepo si napisala. (sem prebrala tudi vse ostale, pa nekako najdlje ostajam pri tej)   Objavil/a Providence, v 21-12-2007 12:22, 2. metulj in čebela Res je. Malo spominja na kakšno basen, a z neke vrste 'happy endom'; vidim nauk: Na račun ljubezni, če je prava, je treba marsikaj potrpeti in požreti (navsezadnje si še vedno v plusu ). Všeč mi je tudi hudomušnost, ob kateri sem se nasmejala.  P.   Objavil/a ajda, v 22-12-2007 13:11, 3. Ti si metulj ... V zgodbicah za otroke so tudi modrosti za odrasle...    pesmica lahkotna in dopadljiva    lp, ajda