| Napisal/a Leo Modrin, v torek, 18. dec. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Nihče ni vedel, nikdar slutil
njune usode niti prepletene,
dokler Exoda ni se dotaknila slika,
ki prežarčil jo je v vesolje,
astronom s planeta Gaja.
In prav tedaj, se je, nedaleč od Exoda,
za njega bil poslednji boj.
Kot orlica sredi neba,
nad njim je mirovala,
ponos Exoda, zvezdna ladja;
in v njej, Sequa, kralj planeta,
ko je njegov svet prekrila senca
bližajočega se kamna,
velikega kot splet gorovja.
V drobovju ladje se je skrivala,
udarna moč stoterega vulkana,
ki naj bi raztreščila
na koščke, velikana.
Žal, v drobcu zadnjega trenutka
visoka tehnika je zatajila.
Grom iz ladje bil je nem
in planetoid je stisnil plen
v smrtonosni svoj objem.
Prebledel je kralj od groze,
strla teža krivde mu srce.
Na rodnega planeta razbitine
se je razlilo ugaslo upanje.
Na strtem Exodu so umrli
tudi njegovi vsi najdražji,
tik zatem je krik preparal ladjo,
prežet z močno bolečino
in obarvan z jezo:
Preklet bodi Bog,
ki vate sem verjel!
Če bil bi vsemogočen
in tako neznansko močen
z lahkoto kamen bi prijel
in ga v drobno prst zdrobil!
Nato, Sequa, obrnil je krmilo
proti planetu Gaji,
ladja postala je podobna zvezdi
in izginila v črvini.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
. Splošni vtis: malo nad povprečjem, med 3 in 4. 
