Napisal/a campanula, v sobota, 22. dec. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(3 glasov) |
|
Pogled skozi okno vlaka:
Sonce riše svojo zgodbo
po pročeljih hiš, poljih in gozdovih.
Opazujem ples dreves, ki se gibljejo v ritmu vetra
in belo razgrnjeno preprogo,
ki je je z vsakim dnem manj.
V njej je na tisoče podob in spominov;
na drobne ptice, žametne mačke in potepuške pse.
A vse te sledi bodo kmalu izginile
in nihče več ne bo vedel za vse živo,
ki je tukaj pustilo delček sebe.
In mi?!
Nočem biti pozabljena in zapuščena.
Bojim se, da bi zapestnice prijateljstva razpadle
in čustva preminila, kot ta zima, ki bo kmalu odšla.
Ne vem, kako ohranjati...
Morda pa res vse mine...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (8)
|
|