Od Leo Modrin
|
Bil sem ubog, črn pešak
preprosti kmet, pravi težak
na šahovnici življenja.
Čez polja črna, bela
me je vodila želja vrela,
da bi Kraljici prišel čisto blizu
začutit dih na njenem licu.
Zaljubil sem se v Sanimo Kraljico,
ker videl v njej sem rajsko ptico,
a za mene ona leta previsoko,
da bi lahko podal ji svojo roko.
Res nisem lep, mladostni mačo
niti princ, ki bi ponudil ji palačo.
Sem in tja občuti ona svojo znano
še nezaceljeno, bolečo rano.
Čustva ljubezni k sebi ne pusti,
ker misli, da je vredna ni.
In zopet potem prestrašena zleti
visoko med oblake uma
in se oprime čvrstega razuma.
|