Napisal/a Yggradsil, v sreda, 26. dec. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Sanjajmo zdaj raztresene sanje žita spomladi.
Risal je stolpe, videl drevesa.
Himere so pele pesmi spremembe.
Tiho, eden za drugim so padali z minaretov.
Zbudila se boš z mačkom stopljena v rozeti,
v družbi občudovanih zveri preteklih obdobij.
Uboga žival.
Močvirske kurtizane poznajo
mehke preproge belih medvedov,
od brundanja prezeblih kosmatincev,
krščanskih, judovskih, arabskih relikvij,
prepričanih, da najdeš družbo.
Pij esenco ožilja,
da se počasi razraste po zidovih zavesti,
ki v ritmu udarcev drobi ponižnost.
Ta napetost...
Poljubi nato spet zmedeno sonce,
naj zdrsnejo sladke metamorfoze
ljubezni v jetra, ampak ampak
še preden je razložil ga je zadela
utripajoča svetloba brleče sveče.
Modri balon raztrga preplašene rože.
Vrtnice zgodaj spomladi v Parizu.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|