Napisal/a Daimon, v sreda, 29. dec. 04 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Zavezan sem tišini, ki mi jo je usojeno poslušati. Prihajam s šumom dreves: sence se razpolovijo v sonci.
Obhajam in odpiram krste: vrste utrujenih svetlob na gobe napitih podob. Odhajam z grlenim jokom neviht in hodim, hodim, kar naprej hodim, dokler se ne znajdem v tej vrstici, ki je ne morem dokončati. A jo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|