Napisal/a Daimon, v sreda, 29. dec. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Zavezan sem tišini, ki mi
jo je usojeno poslušati.

Prihajam s šumom dreves:
sence se razpolovijo v sonci.

Obhajam in odpiram krste:
vrste utrujenih svetlob
na gobe napitih podob.

Odhajam z grlenim jokom neviht
in hodim, hodim, kar naprej hodim,
dokler se ne znajdem v tej vrstici,
ki je ne morem dokončati.
A jo.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)