Napisal/a LORELLIA, v sreda, 02. jan. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

Kako?
Daleč so dotiki,
tisti prepovedan sadež,
tisti sladki greh,
jaz pa njihove daljine
ne morem izprati iz obraza,
da bi ostala le ta
čudovita noč.

Kako?
Daleč so spomini,
tisti prvi sladko-grenki,
ki pridejo in odrežejo kos tvoje duše,
za vedno.
Daleč so, a jaz ne morem prezrcaliti časa tiste zime
v to prijetno noč.

Kako?
Pa saj je daleč tista stena,
ki mi jo je položil na lice,
nekajkrat,
pa saj je daleč tisti hlad, ki mi je lezel pod kožo,
namesto postelje,
a zdaj,
ko se obračajo novi listi,
popisani z lepimi upi, sanjami in zaupanji,
moj veter premetava liste moje knjige,
na že prebrane strani,
jaz pa ne najdem prazne strani,
da bi zapisala le eno:
TI!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a Providence, v 04-01-2008 02:54, 1. Kako? Lepo zapisano, zlasti zadnja kitica je tista, ki je potegnila oceno navzgor, ta res izvirna misel o knjigi preteklosti, kamor se obračaš, od katere ne moreš, in v kateri ni prostora ravno za tisto, kar te vleče vanjo ... Lep plašč si ukrojila tej zanimivi zamisli. Všeč mi je tudi stena, ki si mi jo položil na lice.  P.   Objavil/a ajda, v 05-01-2008 08:27, 2. Kako? krik, bolečina, morda predati se melanholiji in to je tisto, kar ne bi smela ...morda ne zelis vec On ...    lp, ajda