Napisal/a karolina, v petek, 04. jan. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Metež. Vihra se podi.
Vrbe jočejo ob melodiji
bistrega potoka.
V meni ždi grenkoba,
ki je okus smrti
in tope ostrine. 

Če tvoj objem, ki ga več
ni,
hrabri srce
in tvoja bedra zaustavljajo bolečino,
sem jaz veja drevesa, 
ki se opira na snežni metež,
med pravico in maščevanjem.
Ker z dušo, ki
mi je vzeta, ne poznam
nobene oblike človeštva,
kajti tule poleg nas
hiti
ostra brzica mrtvecev.
In kdo bo tukaj ustrelil nasmeh?
Potovala sem s tabo
in bila sva eno.
Vendar ničesar več ni
in vse raste,
da te pokonča. 

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)