V neskončnosti časa, glej zdaj tu sem ... in bom večno ob tebi. Pijem nebeško mano, utopljen v vesolju tvojih zenic dremotnih, padam v zamaknjenost, kadar prvi dotik bežni, iskra preskoči ... in neti pretoke, jih čutiš?
Kako nastajajo, gomazijo po tebi drobni vrtinci – mehurčki? Se pnejo navzgor, po voljnem telesu? Frfotajo? Sle tvoje metuljčki?
Okajen oranžne omame se zagledam v razmetane pomaranče. Ta tvoj ljubi okus vsepovsod, se kadila tok vije po sobi, laminarno ovije v silhueti tvoje svile života ... astralni svetlobi.
Izstopiš iz dimne zavese, pajčolana lepote, ožarjaš z vročino prekipavajoče sredice, mikavne krasote. Vpijaš gosti zrak naslade, kadar desetero razkrečenih prstov vtira oranžnega olja v podkožje. Božanska mira ...
Zleknjena noge razpiraš, vabiš v svoj svet? Zrak zapuhti v razbeljenosti tvojih dišav, zmes sladkih omamnih vonjav. V zamaknjenju razuzdane cvetlice odpiraš oči, preblediš, se ustrašiš, medliš, ko s stene nabrušen zasveti se nož! Preteče konice sij oplazi tvoje roteče telo ... Zakričiš!
A z bodalom zgolj kosam razmetane pomaranče, na pohujšljivi knjigi predrzni, jim slednjič stiskajoče jemljem življenja, ko v njih se okoplješ sladkem soku, omame hotenja ... curlja ti po vročem telesu, priteka v sotočje nektarjev, ko srkam cedeče sladkosti, narave čudesu.
V pohoti zbujeni razparaš še zadnje tančice, zavore, blokade, v meglicah oranžnih sredice, zvijajoča hotne meglene naslade vnema te sla, nimfa potrebna me zgrabiš, zdaj vsrkaš me vsa. V sok dišeči gladko spolzim ... razpiram, potujem, razcveteno te damo odsotno drseče obdelujem ... Zdaj duši prevzel je nagon ... peklenski razvrat, žival lepljiva zleknjena zagrizem te v vrat, v prihajanju tvojem vulgarno do konca nabijem, tvojo ženskost oranžno z belino ekstaze zalijem ...
Spet ovita mehkobnih objemov zdaj sanjava v mraku. Žile nemirne zaliva potešitev ... zaziblje v spanec, zadovoljitev ...
Oranžno! Komentiraj pesem na forumu. (6 komentarjev) |