| Napisal/a Yasmine, v nedelja, 06. jan. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
Tako majhno bitjece,
tako nedolžno,
že vnaprej obsojeno na smrt,
smrt, ki mu je bila položena v zibelko.
Muhe, ki sedajo ,
na njegov lep obraz.
Nasmeje se, ker ne ve kaj to pomeni,
smrt že čaka nanj.
Ni nikogar, ki bi skrbel zanj, se mu posvečal,
le nekaj prostovoljcev,
a ga ne vidijo vedno,
ko pa je še toliko drugih.
Ne, ni edini,
ni edini, ki je obsojen na življenje brez življenja,
še veliko jih je, afriških otrok,
otrok, ki jih bo umoril aids.
Počasi a zagotovo. Hirajo, razpadajo pri živem telesu,
a na njihovih obrazih se riše nasmeh.
Ne zavedajo se kaj jih čaka,
ne zavedajo se, da bo njihovo življenje
krajše kot bi moralo biti...
Ne zavedajo se morbidnosti,
ki veje iz njihovih oči,
čeprav so lepe.
Ne vedo kaj pomeni živeti,
ker ne bodo nikoli resnično živeli.
Zdravilo nikoli ne bo prišlo do njih.
Morali bodo umreti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
