Napisal/a LORELLIA, v sreda, 09. jan. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (3 glasov)

Ne smem preveč pisati.
Gledajo me in lahko vidijo
mojo strupeno bolečino,
zataknjeno pod kožo.

Ne smem preveč iskati.
Moje oči govorijo po svoje,
jaz pa nočem govoriti o globinah.

Ne smem spustiti svojih besed iz grla.
Lahko podivjajo in preglasijo življenja,
jaz pa vendar moram, moram ostati zataknjena pod resnico,
ne morem tako sama,
tako sama,
kričati slovo.

Zdaj sem šla mogoče že predaleč.

Nekateri znajo brati, takrat ko ni treba.

Nekateri vidijo, takrat ko nočeš biti gledan.

Čudno, zakaj je potem najbolj samotno
in najbolj kljuvajoče ravno tedaj,
ko se spotikaš med množicami
in ko ti nekdo piše na vrat,
kako resnično,
kako neskončno
te ima rad...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a karolina, v 11-01-2008 19:33, 1. pekoča zmota Lorellia, ti samo piši in se izlivaj na papir, nikar pa ne kriči v slovo. Tvoja pesem me je ganila! vse moje pohvale!   Objavil/a Nežika, v 13-01-2008 17:18, 2. Pekoča zmota Ja res je največkrat človek občuti samoto v množici, prav si napisala,besede pa le spusti iz grla, sliši pa naj jih oseba, ki ji je ta pesem namenjena.  Ko ti nekdo piše za vrat,   kako neskončno te ima rad...bla, bla, bla,  že vse videno in slišano.  Lepa pesem  L.P. Nežika   Objavil/a jaja, v 13-01-2008 22:13, 3. pekoča zmota Čudno, kako človek osane brez besed ravno v množici in ostane osamljen, sam - ko naj bi ga nekdo imel rad.   Da ...najbolj samotno...  ...kako resnično, kako neskončno...  kako žalosten je postal ta svet.  Všeč mi je tvoja izbira besed. Čista petica.