Napisal/a LORELLIA, v sreda, 09. jan. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(3 glasov) |
|
Ne smem preveč pisati.
Gledajo me in lahko vidijo
mojo strupeno bolečino,
zataknjeno pod kožo.
Ne smem preveč iskati.
Moje oči govorijo po svoje,
jaz pa nočem govoriti o globinah.
Ne smem spustiti svojih besed iz grla.
Lahko podivjajo in preglasijo življenja,
jaz pa vendar moram, moram ostati zataknjena pod resnico,
ne morem tako sama,
tako sama,
kričati slovo.
Zdaj sem šla mogoče že predaleč.
Nekateri znajo brati, takrat ko ni treba.
Nekateri vidijo, takrat ko nočeš biti gledan.
Čudno, zakaj je potem najbolj samotno
in najbolj kljuvajoče ravno tedaj,
ko se spotikaš med množicami
in ko ti nekdo piše na vrat,
kako resnično,
kako neskončno
te ima rad...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|