Napisal/a LORELLIA, v sreda, 09. jan. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

V procesu nastajanja
hiše rastejo skozi oblake,
z oguljenimi fasadami
sitijo lačna srca
in mene silijo k počitku.

Naj bo karkoli,
izgubiti
pomeni ostati tam,
zakaj je potem pomembno
kaj imaš danes.
Jutri je daleč
in obljublja sivino,
meni pa ostane le občutek,
le trenutek
le danes...

jutri bom namesto v morje
zrla v zvezde.

Imam dober občutek,
ki me večkrat prevara.

Tako velik je postal ta oklep,
zidovi so visoki
in hitro zlezem nazaj k sebi,
brez da bi opozorila,
brez solze
in brez šepetanja,
brez trenutka večnosti.

Odidem
in ni me,
sem veter, ki ga ne moreš ujeti
med svoje mreže,
zlezem skozi luknjice
in moja pot je brezkrajna.

Neskončna.

Težko je biti sam.
In jaz sem vselej
tako
sama.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Providence, v 12-01-2008 03:52, 1. o ljubezni Pesem deluje razpršeno (izgubiti, danes-jutri, občutek ostane, a občutek prevara, zlezem k sebi, odidem, spet zlezem, neskončna pot), a morda je to njen namen. Bolj gre proti koncu, boljša je, doseže mojih pet *****. O samoti in njenih sto letih vem vse. Sem zapisala.   Zelo všeč mi je:  Jutri je daleč  in obljublja sivino,  meni pa ostane le občutek,  le trenutek  le danes...    Imam dober občutek,  ki me večkrat prevara.  zlezem skozi luknjice  in moja pot je brezkrajna.    Neskončna.    Težko je biti sam.  In jaz sem vselej  tako  sama.    Na koncu se pesem oz. njena junakinja zasidra.  V samoti.  P.