Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow BERI arrow Posamezne pesmi arrow Po avtorjih arrow reka

reka Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a LORELLIA, v sreda, 09. jan. 08
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (1 glas)
 

Telefon zvoni glasno,
če kdo polkliče,
a zdaj je trmasto tiho
in meni še dalje kriči srce.

Že od dolgega jutra
in neprespanih strganih uric,
ko sem gledala v preteklost strtega srca,
dalje.

Spokojna zibelka samote in tišine
spet izgleda kot pošastni odmev praznine
in pod kožo se mi ježi strah.

Ulica odmeva od skrbi

SPET ČUTIM.

Nekako mi pod prsmi glas buči
njegov dotik je blazen.
Ni me
in zdaj
še tebe ni,
in svet je žalostno prazen.

Kje sva,
kod blodiva,
zakaj mi je odtavalo srce?

Zakaj spet moje mehko tkivo raste,
ko pa ne zmorem,
nočem spet, da med slapovi moje je ime


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (1) KOmentar RSS
Objavil/a ajda, v 10-01-2008 08:13,
1. reka
Spokojna zibelka samote in tišine 
spet izgleda kot pošastni odmev praznine 
in pod kožo se mi ježi strah. 
 
boli, reze in to z naglico, ki je ne dohajas, ne zmores, le kricis ... 
in nehote me potegne v svoj tok in v grlu se nabira cmok in zalesketa solza...uhhh...kako nekatere pesmi uberejo bliznjico in udarijo v sredico ... 
 
lp, ajda
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Podobne pesmi

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo