| Napisal/a karolina, v sobota, 12. jan. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (3 glasov) |
|
Včeraj popoldne, tričetrt na šestnajst.
V zraku ljudska pesem in vonj
po 24 let prihranjeni cigari,
v ustni votlini natopljen antihistaminik.
Po obrazu prve gube
in popokane žilice v očeh.
V rokah dvakrat, stokrat, večkrat,
nazadnje sedemindevetdesetkrat
prestavljeno delo
in klišejska beda,
obešena okoli vratu.
Po stezah utrujena hoja,
na licih molk
in hitre solze.
Živeti, pusti me živeti!
Počakaj do jutra, mi pravi.
Danes, zgodaj zjutraj,
ko se dlan umiva z roso.
Stopim čez črto
in prvič ustrelim nasmeh,
sonce me požgečka po nosu,
srce znova požene kri v žile,
spet napraskam si rebra v lok,
spet sestavim si luskasto kožo,
spet shodim kot kakšen otrok.
Kako lepo je spet živeti!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
